Ko ugasnejo zadnje lučke in se poleže prah darilnega papirja, nastopi trenutek resnice. 26. december ni le dela prost dan, ampak ogledalo, v katerem se brez filtrov zazremo v svoje odnose, finance in (ne)zadovoljstvo.
Dan samostojnosti in enotnosti
Dan po božiču, 26. decembra obeležujemo dan samostojnosti in enotnosti, ki je državni praznik, s tem pa tudi dela prost dan. Ta dan obeležuje razglasitev izidov plebiscita o samostojnosti 26. decembra 1990 (plebiscit je potekal 23. decembra 1990), na katerem je od 93,2 odstotka udeleženih volivcev na vprašanje “Ali naj Slovenija postane samostojna in neodvisna država?”, okoli 95 odstotkov odgovorilo pritrdilno, s čimer se je začela osamosvojitev Slovenije.
Dan po božiču

Božič je dan priprav, pričakovanj in tradicije. To je čas, ko so mize dodobra obložene z razno hrano in pecivom, v vernih hišah pa so prisotne tudi molitve. Toda pravi odgovor na vprašanje, kakšni so bili prazniki, običajno pride šele dan po božiču. Takrat, ko se življenje vrne v počasnejši ritem in ko ni več potrebe po “praznični predstavi”.
Tišina, ki pove več kot praznični vrvež
Dan po božiču pa je drugačen. Zbudimo se v bolj umirjeno jutro, ulice so mirnejše, tudi telefoni nam manj zvonijo. Mnogi takrat tarnajo, da so prazniki pustili več utrujenosti kot veselja. Ne zaradi hrane ali dolge noči, temveč zaradi napora, ki so ga vložili v to, da je bilo vse tako kot je treba.
Čustveni pritiski
Mnogi psihologi in sociologi opozarjajo, da je prav 26. december tisti kritični trenutek, ko visoka pričakovanja trčijo ob neizprosno realnost vsakdana. Medtem ko je božični večer namenjen vzdrževanju iluzije popolne družinske idile, se dan kasneje pogosto pokažejo prve razpoke, saj se ljudje po dolgih urah prisilne bližine soočijo s tistim, kar so čez leto vztrajno pometali pod preprogo. Ne moremo zanemariti dejstva, da prazniki s seboj prinašajo tudi čustveno napornost.
Odnos do okolja

Poleg čustvene inventure pa dan po božiču razkrije tudi našo materialno naravnanost in dejanski odnos do okolja. Slovenska smetišča beležijo večje obremenitve, saj se kontejnerji napolnijo z gorami embalaže, darilnega papirja in, kar je najbolj žalostno, s presežki zavržene hrane. Ta nenadni prehod iz duhovnega praznovanja v soočanje z odpadki jasno kaže na paradoks sodobnega časa, kjer praznik luči pogosto zamenja praznik potrošništva. Prav v tem kontrastu se skriva največja resnica o tem, koliko smo kot družba dejansko pripravljeni žrtvovati za trenutek zunanjega blišča.
Kulturna dediščina 26. decembra
Hkrati pa 26. december v slovenskem prostoru ponuja tudi priložnost za katarzo skozi tradicijo in naravo. Štefanovo, ki je globoko zasidrano v našo kulturno dediščino, nas s tradicijo blagoslova konj in druženja na prostem spodbuja, da zapustimo zaprte prostore in se ponovno povežemo s širšo skupnostjo.

Na koncu lahko ugotovimo, da je 26. december pravzaprav najbolj iskren dan v letu. To je čas, ko se bančni računi izpraznijo, ko darila izgubijo svoj prvotni sijaj in ko se moramo v tišini doma vprašati, kaj nam po vseh praznovanjih dejansko ostane. Če nam dan po božiču namesto miru prinaša le praznino in stres, je to jasen signal, da bistvo praznika morda iščemo na napačnih mestih. Realnost, ki se razkrije dan po božiču, je tako najpomembnejša lekcija, ki nam jo praznični december lahko podari za prihodnje leto.













