V zadnjem času pogosto beremo žalostne vesti, da je v slovenskem visokogorju ugasnilo življenje kakšnega pohodnika. Zato smo se obrnili na dolgoletnega gorskega vodnika Francija Vaupotiča, ki nam je zaupal, kaj so glavni razlogi, da v gorah prihaja do nesreč – in kako se jim lahko izognemo.
Največje napake pohodnikov
Dejstvo je, da so gore nepredvidljive. Planinci bi morali pred vsako turo preveriti vremenske napovedi. Kljub napovedanemu slabemu vremenu pa se nekateri vseeno odpravijo na pot v visokogorje, vendar je v slabem vremenu možnost zdrsov, plazov ter izgube orientacije zelo visoka.
Preveč samozavesti, premalo kondicije – recept za nesrečo v gorah
“Zdi se mi, da je v gorah vedno več nesreč, ker jih ljudje preprosto ne spoštujejo dovolj”, nadaljuje sogovornik. “Veliko pohodnikov je premalo fizično pripravljenih, saj se dosti nesreč zgodi zaradi izčrpanosti, ko telo ne more več normalno delovati. Med bolj pogoste vzroke nesreč sodi tudi neprimerna obutev, ki lahko hitro vodi do neželenih zdrsov, zlomov ali zvinov“, še povzame.
Pove tudi, da “… se veliko pohodnikov poda na gorske ture, ki so zanje enostavno prezahtevne. Že zelo dobri alpinisti s vso potrebno opremo in dolgoletnimi izkušnjami se namreč kdaj ponesrečijo, ampak večinoma zaradi drugih dejavnikov, kot so plaz, kamenje, klini, ali pa nenapovedano poslabšanje vremena. Ključnega pomena je, da se vsak, ki se odpravlja v gore, najprej dobro prepriča, ali ima vse potrebno: od ustrezne plezalne opreme, če gre za zahtevnejšo goro, do nujno potrebne vode, ki je mora biti dovolj. Seveda pa se mora najprej vprašati, ali je turo sposoben sploh opraviti.”
Spoštovanje gora ali le hitenje na vrh? Različni obrazi slovenskih planincev
“Ljubitelji hribov in gora le – te zelo spoštujemo in občudujemo, saj nam s svojo lepoto in mirom polnijo dušo in telo, kar človeka takoj napolni s pozitivno energijo in notranjim mirom. Seveda obstajajo tudi rekreativni pohodniki, ki narave okoli sebe sploh ne opazijo, temveč zgolj hitijo, da pride čim prej na vrh in nazaj dol – v tem jaz ne vidim nobenega užitka.
Vsaka tura je zgodba zase
Pri gorskih turah je zahtevnost seveda odvisna od terena oziroma poti, kamor se odpravljamo. Odvisna pa je tudi od kondicije in razpoloženosti posameznika. Ljudje smo si zelo različni, zato se bo nekomu, ki ni v dobri fizični pripravljenosti, že lahka tura spremenila v zelo zahtevno. Nekaterim pa tudi zaradi zdravja, npr. problemov s srcem, ni priporočeno, da se odpravijo na predolge ture. Meni osebno je najlažja gorska tura bila Velika zelenica – Veliki Vrh v Kamniško-Savinjskih Alpah.
»Naziv gorskega vodnika mi veliko pomeni«
“Gorski oziroma planinski vodnik sem že od leta 2012 – v to se me dejansko prepričali sodelavci oziroma pohodniški prijatelji planinskega društva, v katerega sem bil včlanjen tudi sam. Ta naziv mi veliko pomeni. Po vseh teh letih izletov in vodenj po gorah spoznaš ogromno ljudi, nikoli pa ni manjkalo niti čudovitih druženj ter uživanja v prelepi naravi”, nam je povedal vodnik in dodal: “četudi je bil vzpon na goro izjemno naporen, na koncu vseeno čutiš notranje zadovoljstvo, hkrati pa ti čas v naravi napolni baterije”
Ko izkušnja postane svarilo
“Previdnosti in pripravljenosti ni nikoli dovolj. Naj opišem primer, ki mi je v spominu ostal kot najtežji in najnevarnejši pohod v visokogorje. Sam sem se odpravil na Špik, 2.472 m visok vrh v Julijskih Alpah. Iz parkirišča sem krenil okoli 6.00 ure zjutraj, vrnil pa sem se ob 19.00. S vsemi postanki bi pot morala trajati med 9 in 10 ur – jaz sem jih porabil kar 13. Do vrha sem se odpravil po težjem kačjem grebnu. Sam vzpon je potekal brez problemov, spomnim se, da je bil lep sončen dan v avgustu. Na vrhu sem občudoval razgled, nato pa sem se nazaj odpravi po nekoliko lažji, a daljši poti čez Lipnico.
V nekem odseku bi moral prečkati melišče, vendar je na sredini potke kar zmanjkalo. Ker si nisem vnaprej dobro pogledal, kako pot poteka in kam moram iti, sem se spustil po melišču navzdol. Po dolgem spustu sem prišel do neprehodnega dela poti, kjer se je razraščalo visoko grmičevje ter gosto drevje. Kljub temu sem se podal skozi to goščavo, saj sem misli, da bom končno prišel do prave potke.
Spuščal in prebijal sem se skozi to zaraščeno grmičevje kar pol ure, ko sem skozi vejevje nenadoma padel – in pristal v nekakšni kotanji. K sreči me je rešil nahrbtnik, ki se zataknil za eno izmed debelejših vej.
“Šele takrat sem dojel, v kaj sem se nepremišljeno podal. Bil sem sam, daleč naokoli ni bilo drugih planincev, na telefonu nisem imel signala… Skobacal sem se ven in se previdno odpravil nazaj gor skozi goščavo do izhodišča, ter nazaj gor po melišču.
“Na srečo sem nato našel pravo pot, ki jo je plaz zbrisal. Ogromno energije in moči sem izgubil po nepotrebnem – in to zaradi lastne nepripravljenosti. Vsekakor mi je to bila velika šola”, zaključuje vodnik.
