Čeprav je božič v večjem delu sveta pomemben praznik, v nekaterih državah 25. december nima posebnega pomena ali pa je praznovanje celo prepovedano. Razlogi segajo od stroge verske ureditve do političnih in varnostnih interesov držav.
V Bruneju je božič dovoljen le v zasebnem krogu nemuslimanov. Javni božični simboli, kot so drevesca, lučke ali nošenje božičnih oblačil, so lahko kaznovani z visokimi globami, oblasti pa aktivno preprečujejo javno oglaševanje praznika.
Savdska Arabija božiča uradno ne praznuje, saj je država tesno povezana z islamsko tradicijo. Javne božične okrasitve so bile dolga leta prepovedane, v zadnjem času pa so zaradi odpiranja turizmu dovoljeni le zelo diskretni, nereligiozni okraski v nekaterih hotelih in nakupovalnih središčih. Kljub temu ostajata glavna praznika Eid al-Fitr in Eid al-Adha.
V Severni Koreji božiča ni dovoljeno praznovati, saj režim ne priznava religije in jo dojema kot grožnjo državni ideologiji. Vsako javno ali zasebno obeleževanje božiča lahko privede do zaporne kazni, državni koledar pa je zapolnjen izključno s prazniki, ki poveličujejo vodstvo in zgodovino režima.
Preprečevanje javnega praznovanja in zaščita kulturne identitete
Somalija gre še korak dlje, saj je božič v celoti prepovedan. Oblasti prepovedujejo javne okraske, bogoslužja in celo uporabo izrazov, povezanih z božičem, pri čemer kot razlog navajajo versko enotnost in varnostne pomisleke.
V Tadžikistanu božič ni uradno prepovedan, vendar oblasti omejujejo javno praznovanje in odvračajo od postavljanja okraskov. Namen takšnih ukrepov je zmanjšati vpliv tujih običajev in okrepiti domačo kulturno identiteto, predvsem s spodbujanjem tradicionalnih praznikov.
Primeri torej kažejo, da božič ni univerzalni praznik in da je njegov pomen močno odvisen od verskih, političnih in kulturnih okoliščin posamezne države.
