Včeraj je minilo 89 let od trenutka, ko je britanski kralj Edvard VIII. 10. decembra 1936 podpisal abdikacijski akt, je britanska monarhija prvič v sodobni zgodovini stopila v nepredvidljiv politični vihar. Uradni razlog – njegova neomajna želja, da se poroči z Američanko Wallis Simpson, dvakrat ločeno žensko – je bil dovolj škandalozen, da je pretresel celoten Commonwealth. Toda pod površjem je tlelo še nekaj drugega: nelagodje britanskega političnega vrha zaradi Edvardovih političnih simpatij, ki so bile, milo rečeno, problematične.
Ljubezenska zgodba, ki je podrla prestol
Edvard, karizmatični prestolonaslednik, je bil pri javnosti izjemno priljubljen.
Že kot valižanski princ je veljal za modernista – nekoga, ki razume stisko brezposelnih, ki se giblje med ljudmi in ne skriva zasebnega življenja.
Toda ko je kot kralj vztrajal pri nameri, da se poroči z Wallis Simpson, je naletel na neprebojen zid: anglikanska cerkev, vlada Stanleyja Baldwina in skoraj vsi predsedniki vlad držav Commonwealtha so se strinjali, da tak zakon ne pride v poštev.
Abdikacija je bila tako zunanja manifestacija notranjega razkola: Edvard je izbral zasebno srečo pred ustavno tradicijo.
Hkrati pa je politična elita čutila tudi določeno olajšanje.
Senca nad Berlinom
Že kot princ je Edvard kazal nenavadno naklonjenost nemškemu pristopu k »nacionalni obnovi«.
Leta 1933 je med obiskom Nemčije govoril o »discipliniranosti naroda«, kar so v Berlinu sprejeli z navdušenjem, v Londonu pa z nelagodjem.
Do leta 1936, ko so Hitlerjeve agresivne namere postale že zelo očitne, je bilo britanski vladi jasno, da v obdobju ostre evropske napetosti potrebuje monarha, ki mu lahko zaupa.
Treba je poudariti, da trideset let prej naklonjenost Nemčiji v britanskih krogih ne bi bila nič nenavadnega. Toda po tem, ko sta se Velika Britanija in Nemško cesarstvo spopadli v prvi svetovni vojni, in po naraščajoči grožnji nacizma v tridesetih letih, je bila kakršnakoli simpatija do Nemčije v britanski javnosti in politiki izjemno nezaželena.
Rodbina Windsor sicer ni bila brez nemških korenin. Izhajala je iz hanoverske veje, ki je britanski prestol prevzela v 18. stoletju. Po smrti kraljice Viktorije se je dinastija preimenovala iz Saxe-Coburg-Gotha v Windsor, kar je leta 1917 odredil kralj Jurij V., da bi se med prvo svetovno vojno distanciral od nemških povezav. Hanoverskega imena ni opustila Viktorija osebno, temveč se je dinastično linijo po njenem možu Albertu – po nemški tradiciji – preimenovalo že ob njeni poroki.
Kljub temu so tesne nemške korenine v času vojne postale politično breme, kar je pojasnilo odločitev za nov, povsem britansko zveneč naziv.
Evropsko plemstvo in flirtenje s fašizmom
Britansko plemstvo se v povprečju ni množično navduševalo nad nacisti, vendar Edvard ni bil edini evropski aristokrat, ki je kazal simpatije do skrajne desnice.
Številne kraljeve hiše so med obema vojnama flirtale s fašizmom.
Italijanski kralj Viktor Emanuel III. je že leta 1922 Mussoliniju omogočil prevzem oblasti. V Nemčiji je del aristokracije, razlaščen po padcu cesarstva, podpiral nacistični režim – bodisi finančno bodisi s članstvom v stranki.
Med njimi so bili tudi nekateri sorodniki britanske kraljeve družine, saj so bile evropske dinastije med seboj tesno povezane.
Motivi so bili različni: od strahu pred komunizmom, upanja v obnovitev monarhije, osebne ideološke bližine pa vse do preračunljivega oportunizma.
Hkrati pa so obstajali tudi pozitivni zgledi, kot denimo številni pripadniki hiše Habsburžanov, ki so nacizmu odločno nasprotovali.
Tudi družina princa Filipa, moža kraljice Elizabete II., ni bila brez povezav z Nemčijo v času vzpona nacizma. Tri njegove sestre so se poročile z nemškimi princi, ki so bili člani nacistične stranke ali so z režimom odkrito simpatizirali, kar je po poroki Filipa in Elizabete predstavljalo občutljivo politično okoliščino. Filip sam je bil zaradi razmer v otroštvu s sestrami komajda v stiku, a je kraljeva družina kljub temu skrbno pazila na javno podobo: nobena od njegovih sester ni bila povabljena na kraljevo poroko leta 1947 prav zaradi njihovih povezav z nacističnim političnim okoljem.
Na obisku pri Hitlerju
Po abdikaciji so se dvomi glede Edvardove politične pripadnosti le še poglobili.
Leta 1937 sta vojvoda in vojvodinja Windsorska obiskala Tretji rajh.
V Berchtesgadnu sta se rokovala s Hitlerjem in se z njim pogovarjala o evropskih razmerah. Edvard naj bi pokazal zanimanje za »miroljuben dogovor« med državama, kar je Hitler razumel kot znak možne britanske naklonjenosti.
Med drugo svetovno vojno so zavezniki prestregli več obveščevalnih poročil, ki so nakazovala, da so nacisti vojvodo videli kot potencialnega prosaiskega »nadomestnega monarha«, če bi jim invazija na Britanijo uspela. Ni dokazov, da bi Edvard aktivno sodeloval s Hitlerjem ali bil nacist. Jasno pa je, da so njegove izjave – med drugim, da bi se morala Britanija »sporazumeti z Nemčijo« in da bombardiranje nemških mest težko upravičuje nasilje nad civilisti – sprožile dvome, ki jih zgodovinarji še vedno preučujejo.
Treba je dodati, da so Hitlerja obiskali tudi mnogi evropski monarhi, med njimi diplomati in člani kraljevih hiš iz Jugoslavije, Belgije, Nizozemske in drugih držav.
Kaj bi se zgodilo, če ne bi abdiciral?
Ena izmed bolj fascinantnih kontrafaktualnih ugibanj 20. stoletja je vprašanje, kako bi se odvijala britanska politika v letih 1936–1945, če bi Edvard ostal kralj. Bi bil Neville Chamberlain pri politiki popuščanja še bolj popustljiv? Bi Winston Churchill sploh prišel na oblast? In predvsem: bi lahko Velika Britanija v času bitke za Britanijo sprejela odločnega voditelja, če bi občutljivi odnos kralja do Nemčije ostal odprto vprašanje?
Čeprav je bil britanski monarh ustavno omejen, je imel v tridesetih letih veliko moralno in simbolno avtoriteto. Churchill, nasprotnik appeasementa, je sicer branil Edvardovo pravico do poroke, a bi v času vojne ob kralju z nejasnimi simpatijami verjetno težje utrdil svoj položaj.
Monarhija, ki je preživela – in se utrdila
Ko je na prestol stopil Edvardov mlajši brat Jurij VI., je Britanija dobila kralja, ki je poosebljal stabilnost, dolžnost in zadržanost – vse, česar njegov brat ni zmogel ali ni želel. Prav njegova mirnost je med vojno postala simbol britanske odpornosti. V tem smislu abdikacija ni bila le ljubezenski škandal, temveč dogodek, ki je britanski monarhiji omogočil preživetje v ključnem zgodovinskem trenutku.
Zapuščina kralja, ki je izbral ljubezen – in pustil dvome
Edvard VIII. ostaja ena najbolj kontroverznih osebnosti britanske moderne zgodovine. Njegova abdikacija je bila morda manjši šok od kasnejših razkritij o njegovih stikih z nacističnim režimom.
Ali je bil le naiven opazovalec vzpona totalitarizmov ali pa je vzdrževal obojestransko koristne simpatije, ni dokončno pojasnjeno.
Nesporno pa je, da je njegov odhod s prestola Britaniji omogočil monarha, ki je bil državi v najtežjih letih 20. stoletja bistveno bolj dorasel. Včasih zgodovina spremeni smer zaradi dejanj, ki se zdijo osebna, celo trivialna. Leta 1936 je bil tak trenutek: kralj je izbral ljubezen, država pa stabilnost – in morda priložnost, da Evropo vodi skozi najtemnejše desetletje.
