Sedemindvajseti januar predstavlja enega najpomembnejših datumov 20. stoletja. Na ta dan leta 1945 je Rdeča armada osvobodila koncentracijsko taborišče Auschwitz.
Ta dogodek je razkril razsežnosti nacističnega programa “končne rešitve” judovskega vprašanja, pri čemer je šlo za najbolj dodelan genocid v zgodovini človeštva.
Svet je prvič v celoti spoznal, kam lahko vodijo sovraštvo, rasizem in ideja o večvrednosti določene rase oz. etnične skupnosti.
Prav zato je 27. januar danes mednarodni dan spomina na holokavst.
Zakaj je Auschwitz drugačen od ostalih taborišč smrti?
Auschwitz ni bil le eno izmed številnih taborišč. Bil je osrednji simbol nacističnega sistema množičnega uničevanja. Kompleks je obsegal več taborišč. Najbolj znan je Auschwitz-Birkenau, kjer so potekali množični poboji v plinskih celicah.
Med letoma 1940 in 1945 je bilo v Auschwitzu ubitih več kot milijon ljudi.
Velika večina žrtev je bila Judov. Poleg njih so bili sistematično preganjani tudi Romi, Poljaki, sovjetski vojni ujetniki, invalidi in politični nasprotniki.
Ko so sovjetske enote 27. januarja 1945 dosegle taborišče, so našle prizore nepredstavljive groze. V barakah je bilo približno sedem tisoč zapornikov. Večina je bila izčrpanih, podhranjenih in smrtno bolnih.
Nacisti so pred umikom evakuirali več deset tisoč zapornikov na tako imenovane pohode smrti. Tisoči so umrli na poti zaradi mraza, lakote in nasilja.
Osvoboditev Auschwitza je pomenila konec delovanja taborišča, ne pa tudi konec trpljenja.
Preživeli so se soočili z izgubo družin, domov in skupnosti. Mnogi so bili brez državljanstva. Brez lastnine. Brez prihodnosti. Njihove osebne zgodbe danes predstavljajo ključen zgodovinski vir. Pričevanja preživelih so eden najmočnejših dokazov o resničnosti holokavsta.
Od weimarskega liberalizma do groze Auschwitza
Holokavst ni bil spontano nasilje. Bil je skrbno načrtovan genocid. Temeljil je na nacistični rasni ideologiji. Ta je Jude razglasila za manjvredne in nevarne. Proces se ni začel s plinskimi celicami. Začel se je z besedami, propagando in zakonodajo. Nadaljeval se je z izključevanjem iz družbe. Končal se je z industrijskim pobijanjem.
Nemška demokracija, ki je nastala leta 1919, kot država, ki jo danes imenujemo Weimarska republika, ni čez noč postala III. rajh.
Šlo je za počasen proces pogrezanja demokratične in odprte družbe v totalitarno diktaturo, ki je zagovarjala rasno čistost Nemčije. Eden izmed osrednjih pogojev za sesutje demokracije, je bila Velika gospodarska kriza in ogromna brezposelnost v začetku tridesetih let.
Prav ta postopnost je eden najpomembnejših naukov holokavsta.
Genocid se ne zgodi čez noč.
Raste iz nestrpnosti, molka in pasivnosti. Ko družba sprejme razčlovečenje ene skupine, so vrata nasilju odprta. Auschwitz je skrajni rezultat takšnega procesa.
Dan, ko se spominjamo, kaj lahko stori človeška brutalnost
Leta 2005 so Združeni narodi razglasili 27. januar za mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta. Ta dan ni namenjen le Judom ali potomcem žrtev. Namenjen je celotnemu človeštvu.
Gre za opomin, da se takšni zločini lahko ponovijo.
Namen dneva je izobraževanje, ohranjanje zgodovinskega spomina in boj proti zanikanju holokavsta.
Zanikanje holokavsta je še danes prisotno. Pogosto se širi prek spleta in družbenih omrežij. Temelji na teorijah zarote, manipulaciji podatkov in zgodovinskem revizionizmu. Prav zato je pomembno, da se zgodovina opira na preverljive vire. Muzeji holokavsta, arhivi in znanstvene ustanove že desetletja dokumentirajo nacistične zločine. Dokazi so neizpodbitni.
Tudi današnji dogodki v Nemčiji, mnoge navdajajo s skrbjo. Najbolj popularna stranka je AfD, katere mnogi člani zanikajo nacistične zločine oz. poskušajo oprati ime enot SS med drugo svetovno vojno.
Spomin na Auschwitz ima tudi sodoben pomen. Antisemitizem v Evropi in svetu ponovno narašča. Sovražni govor postaja vse bolj sprejemljiv. Skrajne ideologije se znova pojavljajo v političnem prostoru. Zgodovina uči, da brezbrižnost omogoča rast ekstremizma. Spomin na holokavst zato ni le zgodovinsko vprašanje.
Je vprašanje etične odgovornosti.
Mednarodni dan spomina na holokavst spodbuja tudi izobraževanje mladih. Šole, univerze in kulturne ustanove po svetu ta dan namenjajo razmisleku. Pomembno je, da nove generacije razumejo, kaj se je zgodilo. Ne zato, da bi gojile krivdo. Ampak zato, da bi razvile občutek za pravičnost, sočutje in odgovornost.
Auschwitz danes stoji kot muzej in spominski kraj. Ostanki barak, plinske celice in osebni predmeti žrtev govorijo brez besed. Obisk tega kraja ni lahek. A je nujen. Spomin ni nekaj abstraktnega. Je konkreten. Ima obraze, imena in zgodbe.
Sedemindvajseti januar nas zato ne poziva le k spominu. Poziva nas k dejanjem. K zavračanju sovraštva. K obrambi človekovega dostojanstva. K temu, da nikoli ne sprejmemo razčlovečenja drugega.
Auschwitz ni le simbol preteklosti. Je opozorilo za prihodnost. Spomin nanj je dolžnost vsake generacije.
Vas zanima več o medvojni Nemčiji in holokavstu? Sledite povezavam:
Pred 92 leti je bil podpisan prvi Hitlerjev sporazum o nenapadanju
Pred 74 leti so nacisti sprejeli načrt “končne rešitve” judovskega vprašanja
Pred 106 leti – smrt Rose Luxemburg in Karla Liebknechta in vloga SPD pri zatrtju Spartakove vstaje
