Pred nekaj leti se je na trgu čudežno pojavila novo revolucionarno zdravilo za sladkorno bolezen Ozempic, ki je naenkrat postalo tudi modna muha za hujšanje pri mnogih hollywoodskih zvezdah. Naenkrat smo lahko videli slavne, ki so se celo življenje borili z odvečnimi kilogrami, med njimi tudi Oprah Winfrey, Amy Schumer, Kelly Clarkson, kako v zelo kratkem času dosegle željeno vitko postavo. A za bliščem hitre preobrazbe se skrivajo vprašanja. Kaj v resnici so ta čudežna zdravila, ki jih znanstveno imenujemo GLP-1 agonisti in kakšne so njihove dolgoročne posledice? V intervjuju s strokovnjakom, certificiranim prehranskim terapevtom Urošem Mikoličem razkrivamo, kakšna je resnica o njihovi uporabnosti.
Daljša sitost – manj lakote
GLP-1 agonisti so zdravila, ki delujejo kot posnemovalci naravnega hormona glukagonu podobnega peptida-1. Ta se po zaužitju beljakovin sprošča v prebavilih in uravnava krvni sladkor ter apetit. Zdravila okrepijo in podaljšajo ta naravni učinek, zaradi česar se občutek lakote močno zmanjša. To upočasni praznjenje želodca in poveča občutek sitosti, kar neposredno vpliva na zmanjšanje telesne teže. Čeprav so bili prvotno razviti za zdravljenje sladkorne bolezni tipa 2, so zaradi močnega vpliva na telesno težo kmalu našli uporabo tudi pri hujšanju.
Takšni zdravili sta npr. Ozempic in Wegovy, ki sta zaradi teh učinkov na hujšanje doživela izjemen uspeh in postala splošni javnosti. Povpraševanje je v zelo kratkem času tako tako naraslo, da je dansko podjetje Novo Nordisk, njun proizvajalec, postalo eno najvrednejših podjetij v Evropi, praktično izključno na račun prodaje teh zdravil.
Do izgube teže lahko pride, a ta ne bo trajna
Na to osrednje vprašanje naš sogovornik odgovarja: “Večina kliničnih študij potrjuje, da GLP-1 agonisti vodijo do izgube med 10 in 15 odstotkov telesne teže. A številke brez konteksta ne povejo veliko – 10 kg pri 80 kg pomeni nekaj drugega kot pri 150 kg. Še pomembneje pa je, kaj telo izgublja: v nekaterih študijah je bilo kar 30–40 % izgubljene mase mišičnega izvora.
Mišice so temelj presnove – vplivajo na porabo energije, občutljivost za inzulin in telesno vzdržljivost.” Kot dodaten problem navaja, da nekateri uporabniki kljub zdravilu ne shujšajo. V ozadju so pogosto prehranske napake, kronični stres ali že obstoječa presnovna zavrtost, ki zdravilu onemogočajo polni učinek.
Seznam stranskih učinkov je obsežen
Najpogostejši stranski učinki zdravil GLP-1 so prebavne težave, kot so slabost, driska, bruhanje in zaprtje. Zaradi slednjih približno 7 % uporabnikov prekine zdravljenje. Med redkejšimi, a resnejšimi zapleti so vnetje trebušne slinavke, žolčni kamni in črevesna zapora. Zdravila ne vplivajo le na telesno težo, ampak tudi na počutje. Poročila navajajo izpadanje las, apatijo ter spremembe razpoloženja, vključno z depresijo in tesnobo. Dr. Mikolič poudarja, da je »najnovejša študija s 16.000 udeleženci celo pokazala, dvakrat večje tveganje za hudo depresijo in samomorilne misli pri uporabnikih teh zdravil v primerjavi s tistimi, ki jih ne jemljejo.«
Najpomembnejša posledica pa je pogosto spregledana izguba mišične mase, ki vodi v jojo učinek. Kot pravi dr. Mikolič: »Telo torej izgublja mišično maso, s tem se zniža poraba energije in občutljivost na inzulin. Posledično lahko dolgoročna upočasni presnovo in poveča tveganje za ponovno nalaganje maščobe – pogosto še hitreje kot prej.« Velika verjetnost je torej, da boste po prenehanju uporabe GLP-1 agonistov pridobili nazaj vso preteklo telesno težo, verjetno še več kot to.
Uravnoteženo življenje bo omogočilo najboljše rezultate
Zdravila iz skupine GLP-1 imajo svoje mesto, zlasti pri posameznikih z izrazito inzulinsko rezistenco, kjer so bile druge strategije neuspešne. Uroš vseeno ostaja jasen: » Zdravila lahko začasno pomirijo apetit, a ne popravijo osnovnih sprožilcev. Debelost sama po sebi pogosto ni posledica volje, temveč odziv telesa na kronični stres, vnetja, pretiran vnos omega-6, porušeno mikrofloro, pomanjkanje hranil in moten spalni ritem.« Brez energijsko ustrezne, hranilno bogate prehrane, ohranjanja mišične mase, kakovostnega spanca in uravnoteženega življenja hujšanje torej ne bo prineslo trajnih rezultatov.
V javni razpravi se tveganja pogosto zmanjšujejo
Čeprav se zdravila promovirajo v luči koristi – kot so izguba teže in boljši krvni sladkor – se dolgoročne posledice redko omenjajo. Za konec Uroš dodaja, da mora strokovnjak na uporabnika pogledati celostno: »Vsaka odločitev o posegu v hormonski sistem mora temeljiti na celoviti in pošteni informaciji o koristih in tveganjih, ki jo mora strokovnjak predstaviti objektivno, ne promocijsko. Le tako lahko posameznik sprejme informirano odločitev, ki temelji na resničnem razumevanju, ne na prvem vtisu.«
