Med avtohtonimi pasmami domačih živali, ki bogatijo slovensko kulturno in naravno dediščino, ima posebno mesto tudi drežniška koza. Kot edina slovenska avtohtona pasma koz s svojim edinstvenim karakterjem in zgodovino predstavlja pomemben del posoške pokrajine. Drežniška koza, ki je dobila ime po kraju Drežnica, je s svojo prilagodljivostjo in preživetjem v težkih visokogorskih razmerah postala simbol vztrajnosti.
Ohranjanje kulturne identitete
Ohranjanje avtohtonih pasem, kot je drežniška koza, ni le sentimentalna zgodba. Po besedah Danijele Bojkovski, vodje Javne službe nalog genske banke v živinoreji, je to tesno prepleteno s kulturno dediščino in tradicionalnim znanjem. Kot pravi: “Ta pasma je pomemben del običajev in obredov ter tradicionalnih kmetijskih praks, s čimer prispeva k ohranjanju kulturne identitete in družbenega razvoja na določenih območjih. Poleg tega nas k ohranjanju lokalnih pasem zavezujejo številne mednarodne konvencije in nacionalna zakonodaja.” Drežniška koza je tudi odličen primer, kako se je pasma razvila in prilagodila na lokalno okolje.
Živahna in vizualno edinstvena pasma
Drežniška koza je prepoznavna po svoji živahnosti in “divjem” temperamentu. Čeprav se barva dlake razlikuje, prevladujejo črne in črno-rjave barve. Zanimivost je daljša dlaka na hrbtu in stegnih pri nekaterih primerkih. Kozli in nekatere koze so znani po izraziti bradi, kozli pa imajo pogosto tudi čop na čelu. Posebna značilnost so “zvončki”, ki se pogosto pojavljajo na vratu. Njen najpomembnejši atribut pa so rogovi – pri kozlih zrastejo tudi do enega metra, kar jim daje mogočen videz.
Iz »krave revnega kmeta« v živi spomenik tradicije
Zgodovina drežniške koze je zgodba o preživetju. V preteklosti so jo zaničljivo imenovali “krava revnega kmeta“, saj je bila reja koz razširjena predvsem na območjih, kjer intenzivno kmetovanje ni bilo mogoče – v Bovcu in Tolminu. Kljub slabšalnemu imenu je bila drežniška koza bogat vir mleka, mlečnih izdelkov in mesa. O tem priča tudi bogata sirarska tradicija na tem območju, ki sega v 13. stoletje. Zanimivo je tudi, da sta se na podlagi namena reje razvila dva tipa drežniške koze: to je mlečni tip na območju Bovca in mesni tip v okolici Drežnice.
Drežniška koza je s svojo odpornostjo in odlično prilagojenostjo na strme visokogorske pašnike živi dokaz, da so avtohtone pasme neprecenljive za ohranjanje pokrajine, biotske raznovrstnosti in lokalnih tradicij.
