Transpersonalna terapija ne išče le načina, kako se lahko človek bolje počuti. Išče, kdo v resnici smo. O transpersonalnem smo se pogovarjali z Anito Gomezel, univ.dipl socialno pedagoginjo in terapevtko transpersonalno kognitivne terapije TCT® ter NARM travma terapevtko. Preberite, kaj nam je zaupala.
Transpersonalno – kaj v resnici pomeni?
Anita razloži pomen transpersonalnega z naslednjimi besedmi: »Transpersonalno ne pomeni duhovno v smislu bega od življenja, duhovni obvod (s tujko poznano kot spritual bypassing) ali neprizemljenost. Opažam, da ljudje iz slabih izkušenj včasih mečejo vse v en koš«.
Kot nadaljuje Anita, transpersonalno pomeni nadosebno – torej upošteva osebnost, a se pri njej ne ustavi. »Izhaja iz tega, da smo ljudje Zavest, ki ima osebnost, ne obratno. To pomeni, da upošteva človeka celostno – tudi telesni vidik, čustva, um, a se ne omeji na nobenega od njih. Čustva in um so pomemben aspekt človeka, vendar zelo spremenljiv. Ne nosijo globine tistega dela, ki daje resnični notranji mir.«
Največje ovire
Notranja praznina je bila največja ovira, ki jo je Anita preko pristopa Transpersonalne kognitivne terapije presegla. Ta je bila namreč posledica odtujenosti zaradi prilagoditev, ki izhajajo iz predhodnih travm. »Nisem zares čutila sebe, varnosti, ljubezni ali sprejemanja. Ni bilo tiste baze, na katero se lahko v sebi naslonimo. Velikokrat sem prebrala, da je vse v nas, a to mi je predstavljajo frustracijo, saj do tega nisem znala priti. Potrebno je bilo preseči kar nekaj notranjih ovir, preden sem lahko ponovno odprla te dele sebe in jih začela živeti od znotraj navzven.«
Ovire so tukaj pogoste le ideje ume. “Transpersonalni pristop mi je dal zavedanje, da sem tudi jaz, tako kot vsi, čisti potencial – Zavest. Ne glede na to, koliko sem se zaradi travm oddaljila od tega aspekta in zase takrat verjela, da sem nekaj manj od vseh ostalih. V najtežjih trenutkih mi je to dobesedno pomagalo preživeti. Sploh ker je zavedanje prihajalo iz izkušenj višjih stanj zavesti, ne zgolj verjetja ali upanja.«
Trajen napredek
»Napredek, ki je trajen, ne sloni na boljšem počutju, ampak na dvigu zavedanja. Ko vključimo še ta aspekt, se v nas jača del, ki ima čustva, a ga ne upravljajo. Del, ki prepoznava svoj um, a mu ne verjame vsake besede«, nadaljuje Anita. »Gre za to, da ne pozdravi zgolj ranjenega ega, temveč gre po tem, ko je ego že zdrav (avtentičen) naprej, da se presega navezanost še nanj.«
Terapija mora presegati »vzrok«
Dokler smo zgolj usmerjeni v problem, smo vanj ujeti.
»Verjamem, da vsaka psihoterapija želi najti rešitve in pomagati posamezniku”, nadaljuje. “Če je cilj notranja čustvena regulacija, je to plafon, ki ga oseba skozi ta pristop lahko doseže. S tem ni nič narobe, dobro je le vedeti, kaj in do kje se dela. Usmerjati se na potencial človeka, ki je celo onstran že zdrave osebnosti, pa daje veliko večji razpon in globino – tako dela na ovirah in napredku.«
In kaj to predstavlja v praksi? »V praksi to pomeni soočanje z ovirami na vseh nivojih do te mere, da predelamo bolečino, navezanost in navidezne koristi, ki smo si jih z neko obrambo naredili ter prevzamemo odgovornost zase. S tem ovira preprosto pade (ker ni resnica o tem kdo smo) in aktivira se naš notranji potencial.«
Odnos družbe do psihoterapije se spreminja
Nadaljuje z mislijo, da se družba počasi odpira na duhovnost, a ob tem pogosto manjka nekaj korakov do resničnega dela na vzrokih težav – kar pa lahko vodi v neprizemljenost. »Duhovnost je v takem primeru le drug način bežanja od soočanja s svojimi izzivi, kot so na primer druge oblike bega (odvisnosti, deloholizem…). Resnična duhovnost iz mojih izkušenj od ničesar ne beži, ker nosi zavedanje, da ni nikamor za zbežati.«
»Opažam, da se je zavedanje družbe dvignilo do te mere, da ljudje opažajo, da se težave nahajajo v njih in ne izven”, pove kot zaključno misel. “To želijo preseči in hodijo na psihoterapije kot nekaj, kar spada v življenje. Osebno sem optimistična, da gremo proti bolj avtentični in izpolnjeni družbi. Povezovanje psihoterapije in psihologije z duhovnostjo se mi zdi ključno, saj se bo razvoj drugače prej ali slej nekje ustavil in morda zaobšel veliko lepote, ki jo kot bitja nosimo v svojih srcih in ki ni namenjena zgolj nam, temveč celemu svetu.«
