Med pripravo vsebin na temo nedavnega dneva spomina na mrtve smo se obrnili na predstavnike vseh verskih skupnosti v Sloveniji oziroma na tiste, ki so bile na Slovenskem tudi zgodovinsko prisotne. Poleg Katoliške cerkve so se odzvali tudi predstavniki evangeličanov. Ko bomo prejeli odgovore še preostalih verskih skupnosti, bomo objavili tudi vsebine, ki bodo nastale na podlagi njihovih odgovorov.
Evangeličanski pogreb
Škof Evangeličanske cerkve Leon Novak nam je sporočil, da pogreb v evangeličanski skupnosti poteka po ustaljenem protokolu, ki ga določa oziroma ureja pokopališki pravilnik pristojnega komunalnega podjetja.
“[…] Obred se praviloma prične pri mrliški vežici z uvodno glasbeno točko, ki jo izvede pevski zbor, glasbena skupina ali pa se izvede s pomočjo digitalnega medija (na primer USB-ključka ali zgoščenke) preko ozvočenja pokopališča. [… ]” – evangeličanski škof Leon Novak
Glasbeni spremljavi, ki predstavlja uvod v obred, sledi branje odlomkov iz psalmov ali evangelijev. Tema teh odlomkov je posmrtno življenje oziroma vstajenje od mrtvih. Sledi nagovor duhovnika ali duhovnice, katerega vsebina je običajno teološki razmislek, življenjepis pokojne osebe in molitev. Temu sledi pesem in pogrebni sprevod do groba ali žarnega zidu.
“[…] Obred se na grobu nadaljuje z glasbenim vložkom in branjem izbranih svetopisemskih odlomkov, ki se vsebinsko nanašajo na vstajenje od mrtvih in posmrtno življenje. Celotni pogrebni obred se zaključi z blagoslovom in zaključno pesmijo, ki izraža upanje v večno življenje in posreduje tolažbo za svojce.”
Sveta besedila evangeličanov
Evangeličani pri izvedbi pogreba uporabljajo svetopisemske odlomke iz Stare in Nove zaveze, “[…] katerih vsebina poudarja minljivost človeškega življenja, odnos med Bogom in človekom, Božjo ljubezen do človeka ter človekovo ljubezen do Boga, obenem pa izraža upanje v odrešenje in vstajenje od mrtvih po Jezusu Kristusu.”
V evangeličanski veri slovo od pokojnika razumejo predvsem v skladu s svetopisemskim izročilom. “[…] Sveto pismo uči, da je Bog človeka ustvaril po svoji podobi in podobnosti ter mu namenil določeno obdobje življenja na Zemlji. Ko se človeško srce ustavi, se duša vrača k Stvarniku, kjer počiva do dneva vstajenja.”
Po evangeličanskem verovanju smrt ne pomeni konca človeškega bivanja. Gre za prehod v stanje mirovanja, v katerem telesni ostanki razpadejo, “[… ] duša pa pričakuje dan vstajenja, ko se bo po Božji obljubi prebudila v novo, poveličano oziroma nebeško telo.” Pogreb je tudi zadnje zemeljsko slovo od pokojnika oziroma pokojnice ter trenutek, ko se skupnost spominja vseh življenjskih izkušenj, odnosov in vezi, ki so na tem svetu spremljale tistega, ki ga ni več med nami. Oblikovale so tudi njegovo življenjsko pot.
Obenem obred presega zemeljsko dimenzijo slovesa, “[…] saj usmerja pogled k eshatološkemu upanju, torej k obdobju po vstajenju od mrtvih, ko bodo verniki v prenovljenem, nebeškem telesu ponovno deležni občestva in neposredne skupnosti z Bogom.”
Pogreb evangeličanov in sodobni svet
V Evangeličanski cerkvi potrjujejo, da tudi sami niso imuni na družbene spremembe, ki jih je prinesla sodobna družba. V 20. stoletju se je njihov način pogreba močno spremenil z gradnjo mrliških vežic na pokopališčih, kar je precej preoblikovalo evangeličansko tradicijo zadnjega slovesa. Takšen način pokopa je popolnoma spremenil obstoječo prakso, saj se je celoten potek pogreba preselil v mrliško vežico.
Posledično se je spremenil tudi družbeni in simbolni značaj rituala.Šlo je za premik v smeri večje institucionalizacije in profesionalizacije pogrebnih praks.
Pred 20. stoletjem so evangeličanski pogrebi potekali drugače:
“Pogrebni običaji so, podobno kot številni drugi družbeni in verski obredi, podvrženi vplivom časa ter družbenega in kulturnega razvoja. V preteklosti je pokojnik ležal v domačem okolju, kjer so se od njega poslavljali družinski člani, sorodniki, sosedje in prijatelji. Noči pred pogrebom so bile pogosto namenjene bedenju ob pokojniku, ki ga je spremljala molitvena in pesemska tradicija, značilna za versko in skupnostno življenje tistega časa.
Slovesnost slovesa od pokojnega, kot del pogrebnega obreda, se je tedaj običajno odvijala pred domačo hišo ali pred cerkvijo, nakar je žalni sprevod skupaj pospremil pokojnika na pokopališče, ki je bilo praviloma umeščeno na obrobje vasi ali mesta. [… ]” – evangeličanski škof Leon Novak
Evangeličanska tradicija ne prepoveduje uporabe drugih oblik pokopa, ki bi jih lahko označili za neobičajne. Slednje odraža pripravljenost njihove skupnosti na različne družbene in kulturne okoliščine. Poudarili so še, da za njihove vernike pogreb predstavlja pogled k eshatološkemu upanju, torej k vstajenju od mrtvih.
Zaradi tega priporočajo oblike pokopa, ki ohranjajo fizično sled za pokojnikom. Na ta način je poskrbljeno tudi za kraj spomina. Zato priporočajo uporabo grobov, žarnih zidov ali pokop v posebej pripravljenih mestih v naravi, kot so gozdovi spomina in drugi prostori slovesa.
