Na križišču zgodovine nismo prvič. A tokrat se odločamo, ali bomo prihodnost gradili iz negotovosti – ali iz poguma, sodelovanja in zaupanja.
Zadnji dogodki, ki so zaznamovali slovensko družbo jasno kažejo na to, da nas je vedno bolj strah. Med nas se je naselil strah, ki izvira iz tega, da nismo odločni, kako bi ravnali v posamezni situaciji. Po obdobju jasne vizije in jasnih strateških ciljev, ki smo jih kot država relativno uspešno dosegli, je prišlo obdobje svetovnih kriz in zaostrenih finančnih razmer. Tukaj, bi morali kot relativno majhna ekonomija in ena najmanjših držav na svetu, pokazati sposobnost hitro se prilagoditi in hitro reagirati. V nekaterih primerih nam je to uspelo, spet drugič, kot v primeru sanacije bank, smo zrelostni izpit komaj premagali z oceno zadostno. A vzporedno s tem, smo za zidovi hiš, za ograjami romskih naselij, za ustvarjeno potrebo po tuji delovni sili, za masko stabilne demografije, kot država padli na najpomembnejšem preizkusu. Padli smo kot družba, ki bi naj živela skladno z vrednotami, ki so bile temelj za odločitev o slovenski osamosvojitvi.
Zato danes, če bi morali eno besedo opisati razpoloženje v Sloveniji, bi bila to – strah.
Strah pred prihodnostjo. Strah pred drugačnostjo. Strah pred spremembami. Strah pred priseljenci. Strah pred romi. A vsak strah ima svojo senco: pogum.
Bomo država strahu ali država poguma?
In prav zdaj, ko se svet hitro spreminja, se zdi, da kot družba stojimo na točki, kjer bomo morali izbrati – ali bomo država strahu ali država poguma.
Za nami so leta pretresov – finančna kriza, sanacija bank, pandemija, inflacija, podnebne krize, politična nestabilnost. Mnogi Slovenci se počutijo, kot da živijo v stalnem “nujnem stanju”.
Zaupanje v institucije pada, razdeljenost narašča, prihodnost pa se zdi megleno nepredvidljiva.
Ko se družba navadi na negotovost, se začne zapirati vase. Takrat se krepi strah – strah pred tujim, pred izgubo, pred neuspehom. In prav ta strah nas dela majhne. Majhne pred vsemi, s katerimi smo nekoč znali skupaj bivati, in jih kot dodano vrednost vključevati v našo družbo.
Pogum je odsotnost strahu, ali odločitev
Slovenci imamo v sebi veliko poguma – dokazali smo ga že večkrat. Ko smo osamosvojili državo. Ko smo gradili podjetja brez kapitala. Ko smo pomagali ljudem v stiski. Toda pogum danes ne pomeni več boja na fronti. Pomeni vztrajanje v dialogu, ko je lažje obsojati. Pomeni iskati rešitve, ne krivcev. Pomeni verjeti, da lahko nekaj spremenimo in moramo spremeniti.
Pogum ni kolektivni mit. Je vsakodnevna izbira – v družbi, službi, v medijih, v politiki, doma.
Kaj pomeni biti pogumna družba
Pogumna družba je tista, ki si upajo sanjati, a tudi prevzeti odgovornost. To pomeni vlagati v znanje, namesto v strahove. Zaupati znanosti, znanju, razvoju, zgodovini, umetnosti, idejam.
Spodbujati mlade, da ne odhajajo, ampak ostajajo – ker verjamejo in vedo, da se splača.
Če bomo ostali v krogu nezaupanja in pesimizma, bomo še naprej živeli v “državi z omejenimi pričakovanji”. Brez prave narodne identitete, brez prave vizije prihodnosti. Če pa bomo izbrali pogum, bomo lahko spet začeli ustvarjati vizijo – ne le preživetja, ampak prihodnosti. Ne strahu, ampak odločenosti, da kot družba in država dosežemo najpomembnejši cilj – varnost in upanje za prihodnost za vse državljanke in državljane. Takrat bomo delovali tako, kot delujejo naši športni šampinjoni. Edini, ki nas še znajo poenotiti in združiti.
Slovenija je danes kot človek, ki stoji pred ogledalom in se sprašuje: Kdo sem – in kaj želim postati?
Odgovor ne bo prišel iz politike, ne iz Bruslja, ne iz zunanjih sil, ne od priseljencev, ne od županov. Odvisen je od nas – od tega, ali bomo v vsakdanjih odločitvah izbrali zaupanje namesto cinizma, sodelovanje namesto delitev, pogum namesto strahu.
Bomo stali in obstali na naši zemlji, ali bomo vedno bolj: »za hlapce rojeni in za hlapce vzgojeni«.
Ker prihodnost ne čaka. Je pred našimi vrati, tukaj in sedaj.
In pogum – ta se začne pri vsakem izmed nas. Zdaj in takoj. #Dovolj je
