Priznam, ko sem ta trend prvič preizkusila, mi je šlo na jok. Res je, da se sama veliko ukvarjam z duševnim zdravjem in celjenjem čustvenih ran, a mislim, da tale trend ne bo pustil ravnodušnega nikogar. Tudi če ne “dela na sebi” kot se v sodobnem času pogosto izrazimo.
Ujeti v trenutku
Ko pogledaš končni rezultat, se zdi vse skupaj skoraj preprosto – dve fotografiji, združeni v eno. A tisto, kar se v resnici zgodi, presega tehnologijo. Ko vidiš sebe, odraslo različico, kako objemaš svojega otroškega “jaz”, se nekaj v tebi premakne. Morda je to nežnost, morda žalost, morda samo občutek, da si končno tisti, ki je ostal, da te potolaži. To ni le digitalna iluzija, ampak zelo človeška potreba po stiku, ki je v resničnem življenju pogosto ne znamo ali ne moremo izraziti.
Trend “objemi svojega notranjega otroka” se ne širi le zato, ker je vizualno ganljiv, temveč ker se dotika skupnega čustvenega jedra – želje po pomiritvi, sprejemanju in pripadnosti. V dobi, ko so slike popolne, odnosi pa pogosto površinski, je nekaj presenetljivo očiščujočega v tej ideji: v nežnosti do samega sebe, kar si ponavadi težko namenimo. Morda nas prav tehnologija, ki jo pogosto krivimo za odtujenost, tokrat uči, kako se znova povezati – z najranljivejšim delom nas samih.
Nostalgični šepet polaroidne fotografije
V času popolne digitalne ostrine in neštetih filtrov se vračamo k tistemu, kar je nepopolno, zamegljeno in v celoti človeško. Trend ustvarjanja simuliranih, nostalgičnih fotografij, zlasti tistih, ki posnemajo estetiko starinskih Polaroidov, doživlja pravi preporod – še posebej med mladimi.
Naš digitalni svet je preplavljen s fotografijami, kjer je vsaka podrobnost kristalno jasna. Ironično je, da nas je ta popolnost pripeljala do iskanja vizualnega oddiha – umetnih napak, ki pričarajo spomine na preteklost. Ključ do tega trenda ni zgolj filter, temveč skrbno inženirstvo nepopolnosti.
Kaj o trendu porečejo strokovnjaki?
Ob razlagi, zakaj so takšne izkušnje za ljudi tako globoko pomenljive, je psihiater in psihoterapevt dr. Nimesh Desai poudaril, da je človekova želja po oprijemanju preteklosti globoko zakoreninjena. »Še preden je obstajala znanost psihologije ali vedenjskih znanosti, smo vedno vedeli, da obstaja ta potreba po zadrževanju preteklosti. To je človeško – vsaj kolikor vemo,« je dejal. Psihološko je to pogosto povezano z nepopolnim žalovanjem ali nepredelano izgubo.
Za konec dodajamo še navodila za ustvarjanje takšnih fotografij
Ustvari si račun v googlovi aplikaciji umetne inteligence Gemini. V naslednjem koraku poišči dve fotografiji – sebe danes in sebe v preteklosti (kot dojenček, malček, otrok, najstnik – prosto izberi, v katerem življenjsem obdobju se želiš videti). Ko fotorafiji najdeš, ju s klikom na “+” dodaj v program in v polje z besedilom vpiši: “Take a photo taken with a Polaroid camera. The photo should look like an ordinary photograph, without an explicit subject or property. The photo should have a slight blur and a consistent light source, like a flash from a dark room, scattered throughout the photo. Don’t change the face. Change the background behind those two people with white curtains. Make it look like both the people in the reference pictures are hugging each other.” Po preteku nekaj minut te čaka končni izdelek – želim ti prijetno potovanje skozi čas!
Preberite še: Kdaj lahko otrok že ostane sam doma?
