Ena izmed stvari, po kateri si večina zapomni eno najpopularnejših junakinj otroške literature švedske pisateljice Astrid Lindgren – Piko Nogavičko, so zagotovo njeni rdeči lasje. Morda pisateljica ni povsem naključno izbrala prav te vizualne lastnosti svoje protagonistke. Zakaj?
Največ rdečelascev sicer res živi v severozahodni Evropi – predvsem na Škotskem, Irskem in v Walesu. Ne pa na Švedskem.
Pogosto se navaja, da je imela Lindgrenova prijatelje, ki so bili rdečelasi; povsem verjetno pa je, da so rdeči lasje premišljen atribut, ki Piko še bolj poudari kot edinstveno, nenavadno in izstopajočo junakinjo.
Slavni rdečelasci
Rdeči lasje so bili pogosto pripisani pomembnim zgodovinskim in mitološkim osebnostim, pri slednjih večinoma z izrazito simbolnim pomenom. V judovsko-krščanski tradiciji se rdeči lasje pojavljajo pri figurah, ki imajo dvoumno ali problematično moralno ozadje, kar je močno povezano s poznejšo ikonografijo.
Ena najstarejših oseb iz mitologije, ki ji nekateri pozni judovski in gnostični viri pripisujejo rdeče lase, je Lilit – v nekaterih interpretacijah »Adamova prva žena«, ki naj bi zapustila raj, ker ni želela podrejenega položaja. Vendar pa v hebrejski Bibliji (Tanah) Lilith ni opisana kot Adamova žena; ta razlaga se pojavi šele v srednjeveških midraših in pri avtorjih, kot je ben Sira. Prav tako je zgodba, da je po odhodu iz Edena postala kača, ki je zapeljala Evo, poznejši mitološki dodatek in ni del kanoničnega svetopisemskega besedila.
Rdeči lasje so bili v svetopisemski umetnosti pogosto pripisani negativnim likom, med drugim Kainu, kot simbol nasilja ali strasti. Pogosto je rdečelasost pripisana tudi Mariji Magdaleni, vendar gre tu predvsem za umetniško konvencijo od srednjega veka naprej, ki naj bi poudarila njeno vlogo spreobrnjene grešnice – v Svetem pismu njena barva las nikjer ni omenjena.
Med pozitivnimi liki z rdečkastimi lasmi pa izstopa kralj David. V Prvi Samuelovi knjigi je opisan kot “rdečkast, lepih oči in prijeten na pogled” (1 Sam 16,12).
Pogledi antičnega sveta
Zanimive predstave o rdečih laseh so obstajale tudi v drugih kulturah.
Grški filozof Aristotel je rdečelasce omenil v svojih naravoslovnih spisih, kjer jim pripisuje slabše nravi – kar odraža poskus sklepanja o značaju na podlagi fizičnih lastnosti, značilen za antično naravoslovje.
V enem izmed odlomkov navaja, da so »tisti s svetlo rjavimi lasmi pogumni (kot levi), medtem ko so rdečelasci slabih nravi (kot lisice)«.
Tudi Egipčani so rdečelasost povezovali s posebnimi značajskimi lastnostmi. V egipčanski religiji je bil bog Set pogosto upodobljen z rdečimi lasmi ter povezan z nevihtami, kaosom in puščavo. Rdečelasi ljudje naj bi tako veljali za »viharne« oziroma povezane s Setovo naravo, kar je verjetno razlog, da so mu med peščenimi nevihtami darovali več.
Znane zgodovinske osebnosti, za katere viri ali ikonografske upodobitve kažejo, da so bili rdečelasi, vključujejo: rimskega cesarja Nerona, britansko kraljico Boudicco, svetorimskega cesarja Friderika I. Barbarosso, angleškega kralja Henrika VIII., kraljico Elizabeto I., slikarja Vincenta van Gogha ter številne druge. Med v fikciji pa med najbolj znane rdečelasce najbrž sodijo člani družine Weasley iz čarovniškega sveta angleške pisateljice J. K. Rowling,
Zakaj nastanejo rdeči lasje?
Rdeči lasje so najpogosteje posledica različic oziroma mutacij na genu MC1R, ki uravnava proizvodnjo pigmentov v melanocitih. Ob normalnem delovanju MC1R receptor spodbuja tvorbo temnega pigmenta eumelanina, ki lasem in koži daje rjave do črne odtenke ter hkrati nudi precejšnjo zaščito pred UV-žarki.
Ko MC1R zaradi mutacije deluje oslabljen ali ne deluje, melanociti proizvajajo več feomelanina, svetlejšega pigmenta z rdečkastimi in bakrenimi odtenki. Zaradi tega prehoda se pojavijo značilni rdeči lasje. Nosilci mutacij MC1R so tudi bolj občutljivi na sončno UV-sevanje, saj feomelanin ne nudi enake zaščite kot eumelanin.
Loading ...
