Današnji svet bolj kot karkoli drugega ogrožajo podnebne spremembe. Obstoj človeštva sicer ni prvič na preizkušnji zaradi sprememb v vremenskih vzorcih. Spomnimo se, da sta civilizaciji, kot sta bili stari Egipt in Maji v Srednji Ameriki, propadli zaradi nezmožnosti prilagoditve na nove razmere. Nam najbližja »katastrofa«, za katero vemo, da jo je »zakuhala« nenadna sprememba podnebja, je morda Justinijanova kuga. Ta je izbruhnila v 6. stoletju v Vzhodnorimskem oziroma Bizantinskem cesarstvu. Omenjamo jo zato, ker ponazarja kompleksnost podnebnih sprememb. Zaradi izbruhov vulkanov na severni polobli je prišlo do t. i. poznoantične ledene dobe. Povečana koncentracija vulkanskega pepela v ozračju je povzročila slabše letine, saj so rastline prejele manj svetlobe, ljudje pa so bili slabše hranjeni. Posledično je njihov imunski sistem opešal in so postali bolj dovzetni za okužbe.
Zadnji takšen pojav, ki pa je bil nekoliko manj katastrofalen, je bila t. i. mala ledena doba, ki je trajala od sredine 16. do 19. stoletja. Zanjo je bilo značilno širjenje ledu v Atlantiku, nizke temperature in hladnejša poletja v severnejših delih Evrope.
Slika nizozemskega slikarja dobro prikazuje znižanje temperatur v 16. stoletju. Upodobljena je zima na območju današnje Nizozemske.
Podnebne spremembe so vplivale tudi na slovensko ozemlje. Prispevale naj bi celo k izbruhu enega izmed najbolj krvavih spopadov pred 1. svetovno vojno – tridesetletne vojne, v kateri so se spopadli protestanti in katoliki.
Človek in podnebje
Z izumom parnega stroja je človek nezavedno začel tudi sam vplivati na podnebje, saj je s kurjenjem fosilnih goriv, ki so bila nujna za industrializacijo, povzročil povečanje vsebnosti ogljikovega dioksida v ozračju in s tem postopen učinek tople grede. Sprva spremembe niso bile zaznavne, saj se je mala ledena doba komaj končala.
Že v začetku 20. stoletja so nekateri znanstveniki predvidevali vpliv nezadržne rabe fosilnih goriv na podnebje, a podnebne spremembe so bile uradno potrjene šele v devetdesetih letih.
Do takrat je, kljub izboljšanju tehnologije, raba fosilnih goriv dosegla skorajda maksimum.
Sedanje globalno segrevanje je resda prvo segrevanje ozračja, ki ga je povzročil človek, a imamo tudi prvič v zgodovini tehnologijo, ki bi nam morda lahko pomagala ne le blažiti, temveč tudi popravljati škodo, ki smo jo povzročili. Eden izmed načinov, kako bi lahko to dosegli, se imenuje geoinženiring.
Kaj je geoinženiring?
“Geoinženiring se nanaša na velike ali planetarno obsežne posege v Zemljino atmosfero, oceane in prsti z namenom, da bi nasprotovali nekaterim učinkom podnebnih sprememb. Te metode segajo od odbijanja sončne svetlobe do odstranjevanja ogljikovega dioksida iz ozračja.” – Center for International Environmental Law
Da bi lahko tematiko predstavili v kar se da objektivni luči, smo se obrnili na klimatologinjo – doktorico Lučko Kajfež Bogataj in na predstavnike Vesne – zelene stranke.
Kje je trenutno geoinženiring?
Po besedah Lučke Kajfež Bogataj je geoinženiring še precej v povojih, predvsem kar se tiče uporabe v praksi. Določeni principi njegovega delovanja so bili doslej raziskani predvsem na podlagi modelov, praktični preizkusi na večji skali pa še niso potekali. To velja zlasti za stratosfersko aerosolno injekcijo (SAI). Ta metoda posnema učinke »vulkanske zime«, ki je v preteklosti že povzročala manjše ledene dobe. O SAI je sogovornica povedala:
“[…] Absolutno ni varna, saj jo lahko vrednotimo le z modeli. Nima mednarodne pravne ureditve. V današnjih političnih razmerah je tudi povsem nesprejemljiva.”
SAI pa ni edina oblika geoinženiringa. Doktorica Kajfež Bogataj opozarja, da možne rešitve prinašajo tudi številna tveganja:
“Stranski učinki geoinženiringa so številni, kompleksni in medsebojno povezani, saj posegi v podnebni sistem ne vplivajo le na temperaturo, temveč tudi na kroženje zraka, vode, hranil in energije. Vsaka metoda ima vrsto zelo realnih nepredvidljivih fizičnih, ekoloških, družbenih in geopolitičnih posledic. Tveganja so ogromna! […]”
Kot slab primer geoinženiringa je izpostavila gnojenje oceanov z železom, saj je metoda po njenih navedbah draga in nevarna, tudi če je njen cilj povečati rast planktona.
Če bi želeli, da je geoinženiring učinkovit, bi moral delovati dlje časa na globalni ravni. Ena izmed metod, ki jo sogovornica ocenjuje kot bolj sprejemljivo, je odvzem ogljikovega dioksida iz ozračja. Povedala je:
“[…] Vsekakor bi podprla metode oziroma CCU (Carbon Capture and Utilization), kjer se ujeti ogljikov dioksid (CO₂) ponovno uporabi kot surovina za izdelke, goriva ali materiale. V takem krožnem ogljičnem toku CO₂ postane vir in ne le odpadek.”
Čemu je naklonjena javnost?
Javnost je danes najbolj naklonjena odstranjevanju ogljika iz ozračja, pogozdovanju, uporabi bioenergije v kombinaciji z zajemanjem in skladiščenjem ogljikovega dioksida, uporabi biooglja ter bogatenju tal z ogljikom z uporabo kamninskega prahu. Doktorica Kajfež Bogataj dodaja:
“[…] Tudi direktno zajemanje CO₂ iz zraka in njegovo skladiščenje je bolj sprejemljivo – bodisi metode za zmanjševanje izpustov CO₂ na samih virih emisij (CCS) bodisi CCU-tehnike (npr. vezava v beton, polimere). […]”
Kljub temu smo po njenih besedah še daleč od družbenega soglasja. Odločitve o uporabi geoinženiringa morajo biti transparentne, vključevati morajo javno razpravo, v kateri mora sodelovati svetovna javnost, saj imajo te metode globalne posledice.
Največ odpora ima javnost do metod SRM (Solar Radiation Management), katerih cilj je zmanjšati količino sončne energije, ki doseže Zemljo. Razlog je deloma v tem, da so te metode še vedno znanstveno neraziskane, deloma pa v tem, da jih nekatere skupine vključujejo v teorije zarote. Politiki so večinoma neopredeljeni; izjema so le ZDA, Velika Britanija, Savdska Arabija in Kitajska, ki v raziskave SRM tudi vlagajo.
Za zdaj imajo še vsi proste roke?
Sogovornica poudarja, da imajo trenutno tako vlade kot zasebna podjetja pri uporabi geoinženiringa relativno proste roke:
“V bistvu lahko ogrozijo vse nas. Spremembe na enem koncu sveta lahko porušijo planetarno stabilnost.” – dr. Lučka Kajfež Bogataj
Težava je v tem, da še vedno ni mednarodne pravne ureditve o uporabi geoinžiniringa.
Načrtovanje eksperimentov bi moralo biti po njenem mnenju nadzorovano s strani neodvisnih institucij in popolnoma transparentno.
Je geoinženiring rešitev?
O možnih pozitivnih praksah geoinženiringa doktorica Kajfež Bogataj pravi:
“Odvisno, za kakšno kombinacijo bi šlo. Če vzamemo intenzivno pogozdovanje in obnovo ekosistemov (kar je najstarejša in najbolj naravna oblika geoinženiringa) v kombinaciji z rastjo pridobivanja OVE in hranilnikov, potem bi lahko dosegli manjšo rast temperature zraka. Ni pa realno, da bo do tega prišlo, saj ima pridelava hrane prednost glede prostora.
Vse druge opcije pa v naslednjih 20 letih še ne bodo razvite na globalni ravni ali pa bodo zelo drage v primerjavi s stroški opuščanja fosilnih goriv. Pa tudi nasprotovanje javnosti bo veliko.
Sploh pa je razmišljanje o kombinaciji napačno – raziskovanje geoinženiringa ne sme odvrniti pozornosti od potrebe po nujnem in močnem zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov. Geoinženiring mora biti obravnavan le kot zadnji izhod.”
Iz tega lahko sklepamo, da geoinženiring nikakor ni razlog za opuščanje razogljičenja, lahko pa ga dopolnjuje.
Kaj menijo v Vesni – zeleni stranki?
“Geoinženiring je postopek, katerega cilj je namerno spremeniti in prilagoditi ozračje našega planeta, da bi ublažili učinke podnebnih sprememb. Predlagane so bile različne metode: CCS, CCU, odstranjevanje CO₂ iz atmosfere, biološke metode, BECCS, mineralizacija ter druge abiotske tehnike.
Geoinženiring se sooča z mnogimi etičnimi vprašanji. Ta forma nadzora nad podnebjem lahko vpliva na kmetijstvo, energetiko, razvoj družbe ter na ravnovesje moči. Geoinženiring deluje kot obliž, zato se nam zdi pomembneje investirati v rešitve, ki se soočajo z vzroki podnebnih sprememb – torej v razogljičenje družbe.” – Vesna – zelena stranka
Iz povedanega je razvidno, da imajo glavni nosilci slovenske zelene politike podobne poglede kot doktorica Kajfež Bogataj. Opozarjajo tudi, da bi lahko metode geoinženiringa postale politični vzvod moči.
Še misel za konec
“Geoinženiring je dvojni simbol našega časa – na eni strani kaže na človeško sposobnost za tehnološke inovacije, na drugi pa razkriva meje te moči in našo nagnjenost k iskanju bližnjic. Znanstvena skupnost večinoma poudarja, da te tehnologije ne morejo nadomestiti nujnega razogljičenja gospodarstva in sprememb v porabi energije, temveč bi lahko v najboljšem primeru služile kot dopolnilni, začasni ukrepi v skrajni sili. Vsak poseg v kompleksni podnebni sistem pa bi moral temeljiti na globalnem soglasju, preglednosti in strogem nadzoru, sicer bi lahko prinesel več nepredvidenih posledic kot koristi.” – dr. Lučka Kajfež Bogataj
