Včeraj je minilo 221 let, odkar se je za cesarja Francije okronal prebivalec Korzike neplemenitega porekla – Napoleon Bonaparte.
Kaj je privedlo do dogodka?
Da bi razumeli, kaj je pripeljalo do vzpona človeka, ki je za vselej spremenil tok evropske in svetovne zgodovine, se moramo ozreti vsaj dvajset let pred omenjeno kronanje.
V osemdesetih letih 18. stoletja je bila Francija v hudi krizi. Prizadele so jo slabe letine, državni aparat se je izkazal za neučinkovitega, vojne pa niso prinesle želenih rezultatov. Največji dosežek je bila podpora ameriškim revolucionarjem, a je država na ta način dosegla le britansko izgubo XIII. kolonij in ne novih ozemelj.
Zastarel davčni sistem, stanovska ureditev in nesmotrna državna poraba so Francijo pripeljali do bankrota.
Ko ni bilo več dovolj denarja niti za plače vojakov, so bila vrata do revolucije odprta. Ta se je začela leta 1789 z napadom na Bastilijo.
Naposled je bil kralj Ludvik XVI. prisiljen odpovedati absolutni oblasti in vsaj navidez preoblikovati državo v parlamentarno monarhijo po britanskem modelu. Kasneje je bila razglašena republika, ki pa ji je grozila intervencija tujih sil, med drugim Prusije in Habsburške monarhije.
To je še poslabšalo podobo kraljevega para, saj je Marija Antoaneta prihajala iz hiše Habsburžanov, slabšalno pa so jo imenovali »Avstrijka«.
Dogodki so dosegli vrelišče z usmrtitvijo kralja in kraljice leta 1793, kar pa ni pripomoglo k otoplitvi odnosov s tujimi silami. Na srečo podpornikov republike so manufakture orožja uspešno opremile vojsko, ki je odbila napade.
Pot na oblast si je postopoma tlakoval mladi Korzičan, ki se je v Parizu izobraževal za topničarja – Napoleon Bonaparte.
Sprva si je utrl pot na vrh mlade republike, nato pa dosegel prevzem skoraj popolne oblasti, ki je bila zanimiva mešanica starega in novega. Odpravil je delitev oblasti, a obdržal temeljne pridobitve francoske revolucije, ki so se nanašale na svobodo posameznika – francosko liberté. Obenem je vsaj delno omejil vpliv Cerkve in obnovil prestiž nekdanje kraljevine. Da bi to presegel, si je nadel naziv cesarja, ki je glede na hierarhijo nad kraljevim.
S tem se je naslonil na antično tradicijo rimskih cesarjev in predvsem na svojega vzornika – kralja Frankov, kasneje rimskega cesarja Karla Velikega.
A kronanje je bilo tudi grenko: pred tem je avstrijski cesar Franc II. razpustil Sveto rimsko cesarstvo (1806), da se Napoleon ne bi mogel poslužiti tega naziva. Slednje se je smatralo za naslednico tvorbe, ki jo je v 9. stoletju ustvaril Karel Veliki.
Zato formalno gledano Napoleon ni mogel postati naslednik Karla Velikega.
Napoleonova propaganda
Čar kronanja je ovekovečil Napoleonov dvorni slikar Jacques-Louis David. Čeprav gre za historični prizor, v resnici ne gre za zvesto upodobitev zgodovinskega dogodka.
Slikar je prizor upodobil tako, kot si ga je Napoleon želel zapomniti – in kot si je želel, da se ga spominja svet.
Na sliki, ki jo danes poznamo kot »Kronanje Napoleona« oziroma natančneje »Napoleon krona Jožefino«, lahko opazimo cesarja v razkošni opravi. Papež Pij VII. nekoliko poklapano sedi in ne vodi dogajanja, kot bi velevala tradicija. Postal je nepomembna figura.
Napoleon je simbolno »okronal samega sebe«, vidimo pa trenutek, ko bo krono posadil na glavo svoji ženi, cesarici Jožefini.
Ena izmed najpomembnejših figur se nahaja v loži v osrednjem delu slike – cesarjeva mati Marija Leticija Ramolino. V resnici se kronanja ni udeležila, kar pa slikarja ni odvrnilo od tega, da ji je namenil več pozornosti kot papežu. Za njo stoji sam David, ki izdeluje skice za sliko – kar je v resnici storil.
Na levem delu slike se nahajajo člani Napoleonove družine – bratje in sestre, ki jih je kasneje imenoval na vodilna mesta v državah svojega imperija.
Nepotizem se je izkazal za taktično napako, saj so se Napoleonovi sorojenci večinoma izkazali za nesposobne vladarje.
Propagandno je tudi samo okolje, v katero je prizor postavljen. Kronanje je potekalo v pariški katedrali Notre-Dame, čeprav so francoske kralje tradicionalno kronali v Reimsu. Arhitekturni prikaz ni realističen: vidimo neoklasično notranjščino (slog poznega 18. in zgodnjega 19. stoletja), čeprav je Notre-Dame srednjeveška, gotska katedrala.
