Za marsikoga naj bi bil december najlepši čas v letu. Lučke, družinska srečanja, darila in občutek topline. A resničnost je pogosto precej drugačna. Ravno v času, ko naj bi bili srečni, se pri mnogih pojavijo žalost, praznina, tesnoba ali močna utrujenost. Praznična depresija ni izmišljotina. Je resnična stiska, o kateri se še vedno premalo govori.
Prazniki prinašajo ogromno neizrečenih pričakovanj. Da bomo povezani. Da bomo hvaležni. Da bomo nasmejani. Da bo vse “kot mora biti”. Ko se realnost s temi predstavami ne ujame (tj. ko smo sami, v težkem odnosu, po razhodu ali preprosto izčrpani) se lahko pojavi občutek, da je z nami nekaj narobe. Prav ta razkorak med idealom in resničnostjo je eden glavnih sprožilcev praznične stiske.
Znaki, ki jih ne gre spregledati
Praznična depresija se ne kaže vedno kot klasična žalost. Pogosto se prikrade bolj tiho, a vztrajno. Med najpogostejšimi znaki so:
- dolgotrajen občutek žalosti ali praznine;
- izguba zanimanja za stvari, ki so nas prej veselile;
- močna utrujenost, tudi brez očitnega razloga;
- razdražljivost in hitrejši izbruhi jeze;
- občutki krivde ali manjvrednosti;
- umikanje od ljudi in družabnih dogodkov;
- motnje spanja ali apetita;
- občutek, da komaj čakamo, da bo praznikov konec
Če ti občutki trajajo več dni ali se stopnjujejo, jih ne gre odpisati zgolj kot “slabo voljo”.
Zakaj ravno decembra?
Konec leta je psihološko zahteven že sam po sebi. Gre za čas refleksije, seštevanja uspehov in neuspehov, primerjanja z drugimi ter občutka, da bi morali biti “nekje drugje”. Temu se pridružijo še finančni pritiski, družinski konflikti, izgube in spomini na ljudi, ki jih ni več.
Prazniki pogosto delujejo kot povečevalno steklo za vse tisto, kar smo čez leto potiskali na stran.
Medtem ko se mnogi doma spopadajo s stisko, družbena omrežja ustvarjajo iluzijo popolnih praznikov. Nasmejani obrazi, okrašene mize in srečne družine lahko poglobijo občutek, da smo edini, ki se ne počutimo dobro. Pomembno si je zapomniti: večina teh podob prikazuje le del resničnosti.
Kdaj poiskati pomoč?
Če občutek teže, brezupa ali praznine ne mine po praznikih ali če se pojavijo misli, da ne zmorete več, je iskanje pomoči nujno. Pogovor z bližnjo osebo, osebnim zdravnikom ali strokovnjakom za duševno zdravje ni znak šibkosti, temveč odgovornosti do sebe.
Ni treba, da so prazniki srečni. Dovolj je, da so preživeti. Da si priznamo, kako se zares počutimo, ter si dovolimo počitek, meje in tišino. Praznična depresija ni osebni neuspeh; je človeški odziv na pritisk, ki ga pogosto nosimo sami. Če se v tem prepoznate, vedite, da niste edini. In, predvsem, niste sami.
