Odprava suženjstva v ZDA (1865)
Leta 1865 je bila v Združenih državah Amerike tudi uradno razglašena ratifikacija 13. amandmaja k ustavi ZDA, ki je dokončno odpravil suženjstvo. Sužnji so v ZDA predstavljali pomemben del delovne sile, zlasti na ameriškem jugu, kjer so bili uporabljeni predvsem kot plantažni delavci.
Suženjstvo sicer ni ameriška posebnost – poznale so ga skoraj vse družbe od časov prvih civilizacij. Po zlomu Zahodnega rimskega imperija je sistem klasičnega sužnjelastništva v Evropi postopoma zamrl, saj ga je nadomestilo tlačanstvo oziroma fevdalni sistem, v katerem so bili ljudje vezani na zemljo, vendar praviloma niso bili osebna lastnina gospodarja.
Po odkritju Amerike in evropski kolonizaciji Novega sveta so kolonialne sile v zgodnjem novem veku začele množično uvažati afriške sužnje. Razlogi so bili predvsem demografski kolaps avtohtonega prebivalstva zaradi bolezni, vojn in izkoriščanja ter velike potrebe po delovni sili na plantažah.
Ameriški državni sekretar William H. Seward je 18. decembra 1865 uradno razglasil ratifikacijo 13. amandmaja. Proces odprave suženjstva je bil tesno povezan z ameriško državljansko vojno (1861–1865). Južne zvezne države so se odcepile in oblikovale Konfederacijo, saj so menile, da bo odprava suženjstva uničila njihov gospodarski sistem.
Šele z vojaškim porazom Konfederacije je bilo suženjstvo v ZDA tudi dejansko prepovedano.
Rojstvo Josifa Visarionoviča Stalina
Trinajst let po formalni odpravi suženjstva v ZDA se je rodil Josif Visarionovič Stalin (rojstni datum po julijanskem koledarju; po gregorijanskem koledarju 21. december 1879), poznejši voditelj Sovjetske zveze.
Njegova vladavina je močno zaznamovala 20. stoletje, zlasti vzhodno Evropo, razvoj socializma in potek hladne vojne.
Stalin velja za enega najbolj kontroverznih posameznikov v svetovni zgodovini. Po eni strani je povezan s kolektivizacijo in lakoto v letih 1932–1933, vključno s holodomorjem v Ukrajini, pri čemer zgodovinopisje še vedno razpravlja o vprašanju namernosti. Obenem je izvajal obsežne politične čistke, usmerjene proti dejanskim in domnevnim nasprotnikom znotraj Komunistične partije; številni so končali v sistemih gulagov v Sibiriji.
Obseg čistk je bil tako velik, da je moral Stalin tik pred drugo svetovno vojno nekatere vojaške poveljnike rehabilitirati, saj je Rdeči armadi primanjkovalo izkušenega kadra za obrambo države pred silami osi.
Stalin je prav tako odobril podpis pakta o nenapadanju z nacistično Nemčijo (pakt Ribbentrop–Molotov). Pri tem velja omeniti, da je Sovjetska zveza pred tem neuspešno poskušala skleniti obrambno zavezništvo z Veliko Britanijo in Francijo, ki pa do dogovora nista bili pripravljeni.
Ne glede na represivnost režima je Stalin Sovjetsko zvezo vodil skozi industrializacijo brez primere, državo pa velika gospodarska kriza ni prizadela v enaki obliki kot kapitalistični svet. Sovjetske oborožene sile so imele ključno vlogo pri porazu nacistične Nemčije, Rdeča armada pa je leta 1945 prva vstopila v Berlin.
Konec bitke pri Verdunu
Francija je 18. decembra 1916 razglasila konec bitke pri Verdunu, ene najdaljših in najbolj krvavih bitk prve svetovne vojne. Spopadi so trajali skoraj deset mesecev in zahtevali več kot 700.000 mrtvih, ranjenih in pogrešanih na obeh straneh.
Nemško topništvo je z izjemno silovitostjo napadlo francoske položaje, vendar kljub množičnemu obstreljevanju ni uspelo doseči odločilnega preboja. Nemška strategija pri Verdunu ni bila toliko zavzetje ozemlja, temveč »izkrvavitev« francoske vojske, kar pa se je izkazalo za neuspešno.
Dogajanje pri Verdunu je treba razumeti v širšem kontekstu vojne, saj se je Nemčija bojevala na dveh frontah.
Prvotni načrt hitre zmage nad Francijo – Schlieffnov načrt – je propadel že leta 1914, Verdun pa je postal simbol izčrpavajoče pozicijske vojne brez jasnega zmagovalca.
