19. 12. 1843 – izid Božične pesmi
Dne 19. decembra 1843 je izšla novela Charlesa Dickensa A Christmas Carol (Božična pesem), eno najvplivnejših literarnih del 19. stoletja. Delo je močno zaznamovalo sodobno dojemanje božiča, predvsem v povezavi z vrednotami solidarnosti, sočutja, družbene odgovornosti in pomoči revnim.
Dickens je novelo napisal v času hitre industrializacije Velike Britanije, ko so socialne razlike v mestih postajale vse bolj očitne.
Z likom Ebenezerja Scroogea je kritično osvetlil brezčutnost kapitalistične miselnosti, ki je postavljala dobiček pred človeško dostojanstvo. Božična pesem ni bila le literarni uspeh, temveč tudi moralni manifest viktorijanske dobe, ki je pomembno prispeval k oblikovanju božiča kot družinskega in humanitarnega praznika.
Delo je doživelo izjemen odmev že ob izidu in ostaja eno najbolj popularnih literarnih besedil v gledališču, filmu in popularni kulturi.
19. 12. 1915 – začetek evakuacije z Galipolija
19. december 1915 označuje začetek evakuacije sil Antante s polotoka Galipoli, s čimer se je začel konec ene največjih vojaških polomij prve svetovne vojne. Umik se je nanašal predvsem na britanske, avstralske in novozelandske enote (ANZAC), dokončno pa je bil zaključen januarja 1916.
Galipolijska kampanja je bila zamišljena kot poskus preboja Dardanel in pomoči Rusiji, ki je bila po zaprtju ožin odrezana od oskrbe prek Sredozemlja. Severna morska pot je bila zaradi nemške in britanske pomorske blokade neprimerna, Transsibirska železnica pa ni mogla v celoti nadomestiti zahodnih dobav.
Kljub splošni oslabelosti Osmanskega cesarstva se je izkazalo, da je bila njegova obramba učinkovita. Kombinacija težko prehodnega terena, dobro organizirane obrambe in miniranja morskih ožin je zaveznikom onemogočila prodor.
Kampanja je zahtevala ogromno človeških žrtev in se končala brez strateške koristi za Antanto.
19. 12. 1941 – Hitler prevzame neposredno poveljstvo nad Wehrmachtom
19. decembra 1941 se je Adolf Hitler razglasil za vrhovnega poveljnika nemške vojske (Wehrmacht), kar je imelo dolgoročne in usodne posledice za III. rajh.
Od izbruha vojne 1. septembra 1939 je nemška vojska nizala zaporedne uspehe: poraz Poljske, zasedbo Danske in Norveške, nato še držav Beneluksa ter presenetljivo hiter zlom Francije spomladi 1940.
Leta 1941 sta v kratki aprilski vojni padli še Jugoslavija in Grčija, kar je Hitlerja dodatno utrdilo v prepričanju o lastni nepremagljivosti.
V začetni fazi napada na Sovjetsko zvezo (operacija Barbarossa) je nemška vojska napredovala izjemno hitro, pogosto več deset kilometrov na dan, kar je pomenilo dramatičen kontrast s statično vojno prve svetovne vojne.
Uspehi so bili posledica kombinacije taktične premoči, presenečenja, napak nasprotnikov in Stalinovega napačnega prepričanja, da Hitler ne bo napadel.
Hitlerjev prevzem neposrednega poveljevanja pa se je kmalu izkazal za katastrofalen. Njegovo vztrajanje pri nepopustljivih obrambnih ukazih, vmešavanje v operativne odločitve in napačne strateške presoje so Nemčijo pripeljale v poraz. Med drugim je podcenil pomen zavezniškega izkrcanja v Normandiji leta 1944, zahodne sile pa so do jeseni istega leta osvobodile večji del Francije.
Do maja 1945 je bil odpor Tretjega rajha dokončno zlomljen. »Tisočletni rajh«, ki je v resnici trajal le dvanajst let (1933–1945), je skupaj z vojaškim porazom prinesel tudi konec nacističnega režima.
