Čeprav 28. december sodi v čas božičnih praznikov, ko prevladujeta veselje in praznično razpoloženje, ima ta dan v krščanski in evropski kulturni tradiciji poseben, dvoumen pomen.
Združuje tragičen spomin na nasilje nad nedolžnimi in presenetljivo živahno ljudsko tradicijo norčij ter šal.
Ta navidezni paradoks razkriva, kako se lahko verski spomin skozi stoletja preoblikuje in pridobiva nove, nepričakovane pomene.
Sveti nedolžni – zgodovinski in svetopisemski okvir
Praznik Svetih nedolžnih otrok, latinsko Sancti Innocentes, temelji na pripovedi iz Evangelija po Mateju (Mt 2,16–18). Evangelist opisuje, kako se je kralj Herod, ko je spoznal, da so ga modri z vzhoda prevarali, silno razjezil ter ukazal pobiti vse dečke v Betlehemu in njegovi okolici, stare dve leti in manj, glede na čas, ki ga je izvedel od Svetih treh kraljev.
16 Ko je Herod videl, da so ga modri prevarali, se je zelo razjezil. Poslal je svoje ljudi in dal v Betlehemu in v vsej njegovi okolici pomoriti vse dečke, stare dve leti in manj, po času, kakor ga je skrbno poizvedel od modrih. 17 Takrat se je izpolnilo, kar je bilo pvedano po preroku Jeremiju.
Dogodek evangelist poveže z izpolnitvijo prerokbe preroka Jeremija o joku in žalovanju v Rami.
Po tem besedilu je Herod Veliki, vladar Judeje pod rimskim protektoratom, ukazal poboj betlehemskih otrok iz strahu pred prerokovanim »kraljem Judov«. Na to nevarnost so ga opozorili modri z vzhoda, ki jih je kasnejša zahodna tradicija poimenovala kot tri kralje z imeni Gašper, Miha in Baltazar.
Herodovo dejanje se zgodovinsko umešča v zadnja leta njegove vladavine, okoli leta 4 pr. n. št., torej v obdobje, ki ga tudi drugi antični viri, zlasti Flavij Jožef, opisujejo kot čas politične paranoje, nasilja in obračunavanja z resničnimi ali namišljenimi tekmeci.
Čeprav množični poboj betlehemskih otrok ni neposredno potrjen v neodvisnih zgodovinskih virih, je vsebinsko skladen z znanim Herodovim ravnanjem, vključno z usmrtitvami lastnih sinov in drugih sorodnikov.
Zgodovinsko gledano ne obstajajo neposredni empirični dokazi, da je do pokola dejansko prišlo, zato se razumevanje dogodka opira predvsem na teološko razlago svetopisemskega besedila.
Pokol nedolžnih otrok namreč ni osamljen motiv v Svetem pismu.
Podoben dogodek je opisan že v Drugi Mojzesovi knjigi, kjer faraon ukazuje poboj hebrejskih novorojencev v Egiptu. Tako kot Jezus tudi tam zlonamernemu vladarju uide ključna osebnost, Mojzes, ki ga mati položi v košaro in spusti po Nilu, nakar ga reši faraonova hči.
Ponavljanje svetopisemskih motivov ni naključno niti ne gre za preprosto posnemanje.
Gre za zavestno uporabo tipologije, razlagalnega sistema, v katerem dogodki Stare zaveze delujejo kot predpodobe dogodkov v Novi zavezi.
Starozavezni tip v novozavezni pripovedi dobi svojo izpolnitev oziroma antitip. Eden od cerkvenih očetov je ta odnos povzel z znano mislijo Concordia veteris et novi testamenti, torej ujemanje Stare in Nove zaveze.
Kar je v Stari zavezi skrito, je v Novi razodeto.
Podobno kot za pokol otrok v Judeji tudi za pokol hebrejskih otrok v Egiptu ne obstajajo neposredni zgodovinski dokazi. Oba motiva lahko razumemo kot teološko in pripovedno sredstvo, s katerim so svetopisemski pisci oblastnike predstavili kot krute in pokvarjene, faraona in Heroda pa kot nasprotnika božjega načrta.
Tipološko razlago dodatno potrjuje navedek iz preroka Ozeja: »Ko je bil Izrael mlad, sem ga ljubil, iz Egipta sem poklical svojega sina.« Odlomek izvira iz besedila preroka Ozeja iz 8. stoletja pr. n. št. in se prvotno nanaša na izraelsko ljudstvo. Evangelist Matej pa ga razume kot preroško potrditev Jezusovega poslanstva in njegovega pobega v Egipt ter vrnitve od tam.
V kasnejšem razvoju je krščanska Cerkev otroke razumela kot prve mučence krščanstva. Čeprav niso umrli zaradi lastne vere, so umrli zaradi Kristusa in namesto njega. Prav zato jih liturgija obravnava kot priče odrešenja, čeprav še niso imeli možnosti zavestne vere.
Razvoj praznika in liturgična tradicija
Praznik Svetih nedolžnih se je v cerkvenem koledarju uveljavil zelo zgodaj. Že v 5. stoletju je bil uradno vključen v rimski liturgični koledar, kar priča o njegovi pomembnosti v zgodnjem krščanstvu. V srednjem veku je tvoril del trodnevice mučeništva neposredno po božiču. Šestindvajsetega decembra Cerkev obhaja god svetega Štefana, prvega mučenca, sedemindvajsetega decembra god svetega Janeza evangelista, osemindvajsetega decembra pa praznik Svetih nedolžnih otrok.
V zahodnem krščanstvu, tako v katoliški kot v anglikanski tradiciji, se praznik obhaja 28. decembra, medtem ko ga v vzhodnem pravoslavju večinoma obeležujejo 29. decembra, kar je posledica razlik v liturgičnih koledarjih.
Liturgična barva dneva je bila v preteklosti pogosto vijolična ali rdeča, saj simbolizira žalovanje in kri mučencev. Mašna besedila poudarjajo trpljenje nedolžnih, hkrati pa izražajo upanje v Božjo pravičnost.
V sodobnem času se praznik pogosto povezuje tudi z molitvami za otroke, žrtve vojn, nasilja in zlorab.
Od žalovanja do norčij – preobrat v ljudski kulturi
Ena najbolj zanimivih razsežnosti 28. decembra je njegov preobrat v ljudskem izročilu, zlasti v romanskemu in latinskoameriškemu svetu. V Španiji, Mehiki, Kolumbiji, Peruju in drugih državah Latinske Amerike se je dan razvil v Día de los Santos Inocentes, praznik šal, potegavščin in lažnih novic.
Zgodovinarji ta razvoj pogosto povezujejo s srednjeveškimi običaji simbolnega obrata družbenega reda, ko so se v določenih dneh uveljavljene norme začasno razrahljale, podobno kot pri pustnih običajih ali prazniku norcev, znanem kot festum stultorum.
Tragična zgodba o prevari, saj se modri niso vrnili k Herodu, in pojem nedolžnosti sta se v ljudski domišljiji postopoma povezala z idejo naivnosti in prevaranosti.
Beseda inocente v španščini pomeni nedolžen, hkrati pa tudi lahkoveren. Ko nekdo nasede potegavščini, mu šaljivo rečejo: »Inocente, inocente!«. Mediji na ta dan včasih namenoma objavijo izmišljene novice, ki jih bralci prepoznajo šele kasneje, kar je povsem primerljivo s prvim aprilom v severnoevropskem prostoru.
Kulturna dediščina in sodobni pomen
Danes 28. december deluje kot kulturni most med resnim in igrivim, med kolektivnim spominom na nasilje in človeško potrebo po smehu. V cerkvenem okolju ostaja dan tihega spomina, v ljudski kulturi pa priložnost za sproščenost in humor. Prav ta dvojnost kaže, da tradicije niso nespremenljive, temveč se skozi stoletja prilagajajo družbenim potrebam in simbolnim razlagam.
Osemindvajseti december tako zavzema posebno mesto v evropski verski in kulturni tradiciji. Njegov izvor v svetopisemski pripovedi o pomoru betlehemskih otrok mu daje izrazit etični in spominski pomen, ki se je skozi stoletja utrdil v cerkveni liturgiji in teološki razlagi mučeništva. Hkrati pa razvoj ljudskih običajev, zlasti v romanskemu svetu, kaže na postopno preobrazbo praznika v dan igrivosti, šal in simbolnega obračanja pomenov.
Ta dvojnost razkriva širši proces kulturne recepcije verskih praznikov.
Svetopisemska pripoved ostaja temelj pomena, vendar se njena družbena vloga s časom prilagaja lokalnim tradicijam, jeziku in vsakdanjim praksam.
Osemindvajseti december tako ni le spominski dan cerkvenega koledarja, temveč tudi primer, kako se religiozna dediščina vključuje v širši kulturni prostor in pridobiva večplastne pomene, ki segajo onkraj prvotnega konteksta.
