Leto 2025 je bilo leto, ko je bila v Sloveniji sprejeta nova pokojninska reforma. Glede na navedbe Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki ga v Golobovi vladi vodi mag. Luka Mesec, sedaj tudi sokoordinator stranke Levica, je cilj sedanje reforme naslednji:
»[…]sprejeta novela Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki prinaša določene spremembe in novosti, ki prinašajo stabilnost sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja, višjo odmero pokojnin za večino, večjo pravičnost ter boljšo socialno varnost najranljivejših za naslednja desetletja.«
Eden izmed glavnih ciljev pokojninske reforme je vzdržnost sistema, kar pomeni, da so odhodki za pokojnine v višini, ki soprispevajo k finančni vzdržnosti celotnih javnih financ.
Eden temeljnih namenov sprememb sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja je tudi prilagoditev sistema demografskim trendom.
V naslednjih desetletjih naj bi se starostna struktura prebivalstva Slovenije bistveno spremenila. Po Eurostatovih projekcijah prebivalstva EUROPOP2023 naj bi se število prebivalcev Slovenije malenkost povečevalo še do leta 2026, nato pa naj bi se začelo, sprva postopno, zmanjševati. Do leta 2070 naj bi se v primerjavi z letom 2022 število otrok in mladih (0–19 let) ter delovno sposobnih prebivalcev (20–64 let) zmanjšalo za 16 %. Delež delovno sposobnega prebivalstva naj bi se v tem obdobju zmanjšal z 59,3 % na 52,4 %, število prebivalcev, starih 65 let ali več, pa naj bi se povečalo za 35,8 %.
Zato je cilj reforme, da je pokojninski sistem pripravljen na demografski prehod.
Staranje prebivalstva in daljšanje življenjske dobe pomembno vplivata na pokojninski sistem, zato je ključno, da ta ostane robusten. Ob tem pa mora sistem zagotavljati ustrezne pokojnine in hkrati ostati vzdržen z vidika javnih financ.
Glede na podaljševanje življenjske dobe se z novelo predvideva postopen dvig zakonsko določene starostne meje za pridobitev pravice do starostne pokojnine s starosti 60 let na starost 62 let oziroma s starosti 65 let na starost 67 let.
Sodeč po navedbah ministrstva gre torej za spremembe, ki naj bi prispevale k večji vzdržnosti sistema z vidika javnih financ, hkrati pa tudi k višjim pokojninam.
Kako je bilo do sedaj?
To nikakor ni prva reforma v zgodovini samostojne Slovenije. Reformni posegi so se začeli vrstiti po letu 2000, najbolj korenite spremembe pa je prinesel kontroverzni ZUJF, ki je občutno znižal odmerne odstotke. Ti so se šele več let po gospodarski krizi začeli ponovno zviševati.
Sprejem pokojninske reforme ni povezan zgolj z vprašanjem vzdržnosti sistema, temveč tudi z zavezami tretje Janševe vlade do Bruslja, da bo pokojninske izdatke prilagodila evropskim zahtevam.
Golobova vlada je projekt tako podedovala od svoje predhodnice in ga po dolgotrajnih pogajanjih s sindikati in delodajalci tudi pripeljala do konca.
Postopek sprejemanja reforme ni potekal brez zapletov. Manjši del sindikatov se je reformi uprl in je ob podpori levo usmerjenih aktivistov ter Mihe Kordiša poskušal sprožiti referendum, na katerem so pobudniki upali, da jim bo uspelo zaustaviti vladni paket zakonov. Akcija ni bila uspešna, saj pobudniki niso dosegli potrebnih 40.000 podpisov za razpis referenduma.
Reforma je bila tako sprejeta in, kot vse dosedanje reforme, temelji na obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki deluje po načelu pretočnosti. To pomeni, da današnji upokojenci prejemajo pokojnine iz sredstev, ki jih plačuje trenutno delovno aktivno prebivalstvo.
Pokojnine v naši soseščini
Pokojninski sistemi po Evropi niso enotni. Že na območju nekdanje skupne države poznamo različne pristope. Takšen primer je hrvaški sistem, ki v večji meri bazira na II. pokojninskem stebru pokojninskega zavarovanja, ki je obvezen in temelji na kapitalskem varčevanju. Takšen model deluje po logiki večje individualne odgovornosti posameznika za lastno finančno varnost v starosti.
»Naložbena pokojninska zavarovanja so bila v Sloveniji prvič urejena z ZPIZ-1, ki je začel veljati leta 2000. V letih, ki so sledila, je kar nekaj izvajalcev začelo ponujati dodatno pokojninsko zavarovanje, ki so prostovoljna in jih zaposlenim večinoma zagotavljajo delodajalci (prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje). V prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje v Sloveniji je trenutno vključenih okrog 63 % zavarovancev obveznega pokojninskega in invalidskega, pri čemer so se v zadnjem letu vplačevala sredstva za okrog 41 % zavarovancev obveznega pokojninskega in invalidskega.«
— Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
Z ministrstva so dodatno pojasnili, da presoja delovanja pokojninskih sistemov drugih držav ni v njihovi pristojnosti, hkrati pa so dodali:
»[…]Hrvaški pokojninski sistem po reformi leta 2002 bolj temelji na naložbenih pokojninskih zavarovanjih kot slovenski, saj so ta obvezna, prav tako pa so določena relativno visoka vplačila v ta zavarovanja. Kljub temu pa se tudi upokojencem na Hrvaškem večina prihodkov v starosti zagotavlja iz obveznega pokojninskega zavarovanja (I. pokojninski steber).”
Državni in zasebni skladi
Kot opozarja Zveza svobodnih sindikatov Slovenije, se pokojninski sistemi po mednarodni, zlasti OECD-jevi klasifikaciji, praviloma delijo na tri stebre.
Prvi steber predstavlja javni, obvezni pokojninski sistem, ki temelji na načelu sprotnega financiranja.
Gre za model, na katerem temelji tudi slovenski sistem: današnje pokojnine se izplačujejo iz prispevkov trenutno delovno aktivnega prebivalstva, kot je že bilo omenjeno. Drugi steber obsega poklicna oziroma naložbena pokojninska zavarovanja, ki so lahko obvezna ali prostovoljna, tretji steber pa zajema individualne oblike dodatnega pokojninskega varčevanja, ki so praviloma prepuščene osebni odločitvi posameznika.
Prav razmerje med temi stebri pomembno vpliva na višino pokojnin in stopnjo socialne varnosti upokojencev.
V državah, kjer ima prvi steber osrednjo vlogo, pokojninski sistem praviloma temelji na solidarnosti in medgeneracijskem prenosu.
Takšen je na primer avstrijski model, ki še vedno izhaja iz klasičnega bismarckovskega koncepta. Javni pokojninski sistem tam zagotavlja glavnino prihodkov v starosti, dodatni pokojninski stebri pa imajo dopolnilno vlogo in ne nadomeščajo temeljne državne odgovornosti.
Drugačen pristop je mogoče opaziti na Hrvaškem, kjer je bila v začetku tisočletja izvedena reforma, ki je uvedla obvezni drugi pokojninski steber.
Ta temelji na kapitalskem varčevanju in naložbah v pokojninske sklade, kar pomeni večji prenos tveganja na posameznika in večjo odvisnost prihodnje pokojnine od gibanj na finančnih trgih.
Kljub temu pa tudi na Hrvaškem večina upokojencev še vedno prejema glavnino svojih prihodkov iz prvega, javnega pokojninskega stebra, kar kaže na omejitve naložbenih modelov pri zagotavljanju stabilnih pokojnin.
Italijanski in madžarski sistem prav tako kažeta, da univerzalne rešitve ni. Italija ohranja močan javni steber, ob katerem obstajajo dodatne poklicne in zasebne oblike varčevanja, medtem ko je Madžarska po delnem umiku iz obveznega drugega stebra znova okrepila vlogo državnega sistema. Primeri kažejo, da se države ob demografskih pritiskih pogosto vračajo k javnemu stebru kot temelju pokojninske varnosti.
