Pred 106 leti – smrt Rose Luxemburg in Karla Liebknechta in vloga SPD pri zatrtju Spartakove vstaje

Weimarska republika med revolucijo in kompromisom

Ob koncu prve svetovne vojne (1918) se je Nemčija znašla v položaju, ki ga ni zaznamoval le vojaški poraz, temveč tudi razpad celotnega političnega in družbenega reda.

Nemško cesarstvo je razpadalo pod težo porazov, gospodarske izčrpanosti in notranjega nezadovoljstva. Iz tega kaosa je nastala Weimarska republika (1919–1933), prva parlamentarna demokracija v nemški zgodovini, vendar že od začetka obremenjena z nerešenimi protislovji.

Nastanek Weimarske republike ni bil rezultat mirne tranzicije, temveč posledica novembrske revolucije leta 1918, ki pa je ostala nedokončana. Prav v napetosti med revolucionarnimi pričakovanji in političnim kompromisom se skriva ključ za razumevanje vloge Rose Luxemburg in tragičnega konca Spartakove vstaje (januar 1919).

Družbene razmere in revolucionarni potencial

Nemčija je bila ob izbruhu vojne visoko industrializirana država z močno organiziranim delavskim razredom. Britanska pomorska blokada (od 1914) je povzročila hudo pomanjkanje hrane in surovin, kar je vodilo v stavke in množične proteste. Do leta 1918 je socialno vprašanje postalo osrednji politični problem.

Revolucionarni potencial se je krepil predvsem med industrijskimi delavci in vojaki, ki so bili izčrpani od dolgotrajne vojne. Prav ti sloji so kasneje tvorili osnovo svetov delavcev in vojakov.

Novembrska revolucija in dvojna razglasitev republike

Jeseni 1918 se je vojaški položaj Nemčije dokončno sesul. 9. novembra 1918 je cesar Viljem II. abdiciral. Istega dne sta bili razglašeni dve različni republiki:

• Philipp Scheidemann (SPD) je razglasil parlamentarno republiko

• Karl Liebknecht je razglasil socialistično republiko, utemeljeno na oblasti svetov

Ta dvojna razglasitev je razkrila globok razkol znotraj nemške levice, predvsem med zmerno socialdemokracijo (SPD) in revolucionarno levico.

Rosa Luxemburg in ideja revolucionarne demokracije

Rosa Luxemburg (1871–1919) je bila ena najvidnejših socialističnih teoretičark v Evropi.

Zavračala je tako reformistični parlamentarizem SPD kot tudi avtoritarni boljševizem, kakršen se je razvijal v Rusiji po oktobrski revoluciji (1917).

Zagovarjala je idejo, da je socializem mogoč le z aktivno udeležbo množic, ne kot projekt strankarske elite. Delavski sveti so bili zanjo temelj nove, resnične demokracije.

V svojih spisih iz leta 1918 je poudarjala, da politična revolucija brez gospodarske preobrazbe ne more uspeti.

Spartakova vstaja in Weimarska ustava

Januarja 1919 so se napetosti, ki so se kopičile vse od novembrske revolucije, dokončno razlile na ulice Berlina. Spartakova vstaja ni bila spontani izbruh, temveč rezultat večmesečnega nezadovoljstva delavcev, ki so čutili, da je bila revolucija ukradena in izpraznjena vsebine.

Spartakova zveza, ki se je ob koncu leta preoblikovala v Komunistično stranko Nemčije (KPD), je skušala izkoristiti kaotične razmere, stavke in množične proteste ter prevzeti oblast v prestolnici.

Vendar vstaja ni imela jasnega strateškega načrta, prav tako ni uživala enotne podpore vseh delavskih svetov. Velik del socialdemokratsko usmerjenega delavstva je ostal zadržan, podeželje pa je bilo večinoma indiferentno ali odkrito sovražno do revolucionarnih poskusov.

Kljub omejenemu obsegu vstaje se je vlada odzvala z izjemno ostrino.

Pod vodstvom Gustava Noskeja (SPD) se je odločila za vojaško rešitev in se oprla na Freikorps, paravojaške enote, sestavljene iz nekdanjih častnikov in vojakov cesarske vojske.

Te enote niso bile zgolj vojaško učinkovite, temveč tudi ideološko izrazito protikomunistične in protidemokratične. Zatrtje vstaje je potekalo brutalno, s številnimi usmrtitvami brez sodnih postopkov. Uporaba Freikorpsa je pomenila prelomni trenutek, saj je Weimarska republika že v svojih začetkih legitimirala politično nasilje kot sredstvo notranje stabilizacije.

V tem kontekstu je treba razumeti tudi tragično usodo Rose Luxemburg. Čeprav sama ni bila navdušena nad nepremišljenim začetkom vstaje in je opozarjala na njeno organizacijsko šibkost, je ostala zvesta revolucionarnemu gibanju in ni zapustila Berlina. 15. januarja 1919 sta bila skupaj s Karlom Liebknechtom aretirana, pretepena in nato brez sodnega postopka umorjena. Luxemburgovo so po strelu v glavo vrgli v kanal Landwehr, kar je imelo močan simbolni pomen: izbris ne le osebe, temveč ideje. Njeno truplo so našli šele maja 1919, kar je dodatno prispevalo k mitu in moralni teži njene smrti.

Umor Rose Luxemburg ni bil zgolj eksces paravojaških enot, temveč politični zločin, ki je potekal z vednostjo ali vsaj tiho privolitvijo državnih oblasti.

Ta dogodek je pomenil dokončen razkol med socialdemokratsko vlado in revolucionarno levico. Luxemburgova je postala simbol izgubljene alternative, socializma, ki bi bil hkrati demokratičen, množičen in neavtoritaren. Njena smrt je v očeh številnih delavcev dokončno diskreditirala Weimarsko republiko kot dediščino novembrske revolucije.

Po januarju 1919 je Weimarska republika nadaljevala svojo pot kot formalna parlamentarna demokracija, vendar z globokimi notranjimi razpokami. Weimarska ustava, sprejeta avgusta 1919, je bila napredna in liberalna, a ni temeljila na trdnem družbenem konsenzu.

Revolucionarna levica je bila nasilno izrinjena iz političnega prostora, zmerna socialdemokracija pa je ostala ujeta med potrebo po ohranjanju reda in naraščajočimi pritiski konservativnih ter nacionalističnih sil.

Zavezništvo z vojsko, Freikorpsom in starimi elitami je sicer omogočilo kratkoročno stabilnost, vendar je dolgoročno spodkopalo demokratične temelje republike. Prav sile, ki so bile januarja 1919 uporabljene proti levici, so kasneje postale eno od gojišč radikalne desnice. Odsotnost Rose Luxemburg in njene politične vizije je pomenila, da Weimarska republika ni imela močne leve alternative, ki bi hkrati zavračala tako reakcionarno politiko kot tudi avtoritarni komunizem.