Šestindvajsetega januarja 1934 sta nacistična Nemčija in Republika Poljska v Berlinu podpisali deklaracijo o nenapadanju, znano tudi kot poljsko‑nemški pakt o nenapadanju. Sporazum je bil sklenjen za obdobje desetih let in je obljubljal, da se bosta obe državi vzdržali vojaških napadov in reševali morebitne spore mirno, z dialogom.

To je pomenilo pomembno spremembo v odnosih med državama, ki sta bila od Versailleske pogodbe leta 1919 naprej v napetih odnosih zaradi mejnih vprašanj. Vsaj uradno.

Ta deklaracija je bila velik korak, saj je normirala odnose med Poljsko in Nemčijo in končala dolgoletno gospodarsko in carinsko vojno, ki je škodovala obema državama. Sporazum je bil pomemben del takratne evropske diplomacije in odraz kompleksnih interesov, ki so v Evropi krojili medvojno politiko moči. 

Zakaj sta se Poljska in Nemčija dogovorili?

Po koncu prve svetovne vojne je bila Poljska ponovno vzpostavljena kot država.

Nemčija, razdeljena in oslabljena po Versailleski pogodbi, je imela še vedno teritorialne apetite in zahteve glede nekaterih izgubljenih območij.

To je ustvarilo napetosti in negotovost v bilateralnih odnosih. 

Vzpon Adolfa Hitlerja na oblast in prevzem moči leta 1933 je odprl novo poglavje. Medtem ko je Hitler nadaljeval agresivno politiko in ponovno oboroževal Nemčijo, so poljski voditelji iskali načine, kako zagotoviti varnost in stabilnost v regiji. Poljska je menila, da ne more popolnoma zanašati na zaveznike, kot sta Francija in Velika Britanija, in si je želela stabilnejših odnosov s svojim velikim sosedom. 

Takratni poljski zunanji minister Józef Beck in nemški zunanji minister Konstantin von Neurath sta v Berlinu podpisala dokument, v katerem sta se državi zavezali, da ne bosta uporabili sile drug proti drugemu in bosta reševali spore mirno. Sporazum je bil tudi del širše poljske politike, ki je temeljila na principu ohranjanja enake razdalje od velikih vzhodnih in zahodnih sosedov — Nemčije in Sovjetske zveze. 

Vsebina sporazuma

Sporazum iz januarja 1934 je imel več ključnih določil:

• obe državi sta se zavezali, da ne bosta napadli druga druge v obdobju desetih let;

• zadeve in spore bosta reševali preko diplomatskih pogovorov;

• dokument je bil uradno zapisan v poljskem in nemškem jeziku in je pomenil formalno otoplitev odnosov med državama. 

Ta pakt je imel takojšen diplomatski učinek: Poljska in Nemčija sta s tem uradno končali obdobje napetosti in odprle novo poglavje pragmatičnih odnosov. Mednarodna skupnost je spremljala dogajanje z mešanimi občutki; mnogi so sporazum videli kot prizadevanje za mir v Evropi, drugi pa kot strateški manever, ki je Hitlerju omogočil, da se osredotoči na širitev svojih interesov drugod. 

Reakcije v evropski politiki

Sporazum je povzročil različen širom Evrope.

Nekateri, zlasti v Češkoslovaški, so ga videli kot izdajo kolektivnih varnostnih prizadevanj proti vse bolj agresivni Nemčiji.

Poljski zunanji minister Beck je bil pogosto kritiziran, ker ni uspel uveljaviti regionalnih varnostnih povezav, ki bi vključevale tudi Prago in pariški varnostni blok. Češki politik Edvard Beneš je dogovor opisal celo kot »poljski nož v hrbet«, ker je oslabil skupne obrambne možnosti proti Nemčiji. 

Čeprav je pakt iz 1934 obljubljal mir za deset let, ni odpravil Hitlerjevih agresivnih načrtov. Sporazum je bil enostransko prekinjen avgusta 1939, tik pred napadom na Poljsko, ko je Nemčija podpisala tudi pakt Ribbentrop–Molotov s Sovjetsko zvezo

Podpis sporazuma je imelo več širših posledic:

• dal je Hitlerju čas, da preusmeri svojo pozornost na notranje preurejanje Nemčije in militarizacijo, se pravi utrditev nacističnega režima;

• zmanjšal je poljsko zanašanje na tradicionalne zaveznike in prispeval k zapletenim diplomacijskim povezavam v srednji Evropi;

• videti je bil kot premik v poljski zunanji politiki, ki je poskušala ohraniti mir, a se je moral na koncu soočiti z nelagodno realnostjo razmerja sil v Evropi. 

Mirovni pakt, ki ni trajal

Poljsko‑nemški sporazum o nenapadanju iz 26. januarja 1934 je bil eden pomembnejših medvojnih diplomatskih dogovorov. V času, ko je Evropa poskušala preprečiti novo katastrofo, je bil videti kot znak upanja za mir.

A zgodovina je pokazala, da takšni sporazumi ne morejo zaustaviti ambicij totalitarnih režimov.

Ko je Hitlerjeva Nemčija postala agresivnejša, je sporazum izgubil svoj pomen in je bil med evropskimi preizkušnjami prijetega miru le krhek in začasen okvir. 

Vas zanima še več o evropski medvojni zgodovini? Sledite povezavam:

Pred 106 leti – smrt Rose Luxemburg in Karla Liebknechta in vloga SPD pri zatrtju Spartakove vstaje