Bitka za Stalingrad predstavlja eno najpomembnejših prelomnic druge svetovne vojne in hkrati eno najbolj krvavih vojaških operacij v zgodovini. Spopadi so se začeli pozno poleti leta 1942 in so trajali do začetka februarja naslednjega leta. Mesto Stalingrad, danes Volgograd, je ležalo ob reki Volgi in je imelo ključno vlogo v sovjetskem prometnem in industrijskem sistemu. Zavzetje mesta bi Nemčiji omogočilo nadzor nad rečnimi potmi in zaščito južnega krila prodora proti Kavkazu, ki je bil ključen za nadaljevanje nemških naporov, saj je bila regija bogata z nahajališči nafte.
Za nacistično vodstvo je bil Stalingrad tudi simbolni cilj. Ime mesta je bilo tesno povezano z Josifom Stalinom, zato je Hitler verjel, da bi njegov padec močno omajal moralo vojakov Sovjetske zveze. Nemška poletna ofenziva je sprva napredovala hitro, vendar se je ob prihodu v mesto tempo napredovanja drastično upočasnil. Sovjetska obramba se je oprla na zapleteno bojevanje v urbanem okolju, kjer so se spopadi pogosto odvijali znotraj posameznih stavb, tovarn in ruševin.
Boji so se odvijali tudi za nadzor nad posamezno stavbo.
VI. armada, Friedrich Paulus in obkolitev
Glavno breme napada je nosila nemška VI. armada, ki jo je vodil generalpolkovnik Friedrich Paulus. Čeprav je bil Paulus izkušen štabni častnik, ni imel veliko izkušenj z vodenjem velikih samostojnih operacij. Kljub temu je dosledno sledil ukazom iz Berlina in vztrajal pri zavzetju mesta, tudi ko so izgube naraščale in so se oskrbovalne linije vse bolj krhale.
Pred tem so bili Nemci že odbiti v Bitki za Moskvo, zato je bila zasedba Stalingrada in s tem Zakavkazja nujna, če je III. rajh želel zlomiti moč Sovjetske zveze.
Jeseni 1942 je postalo jasno, da so nemške sile preveč raztegnjene. Njihove boke so varovale slabše opremljene zavezniške enote, predvsem romunske divizije. To je sovjetsko poveljstvo izkoristilo novembra istega leta, ko je sprožilo obsežno protiofenzivo z imenom operacija Uran. V nekaj dneh so sovjetske sile prebile nemško obrambo na severu in jugu ter popolnoma obkolile VI. armado v Stalingradu.
Okoli tretijna vojakov Sil osi na vzhodni fronti ni bila iz Nemčije, pač pa so jo predstavljali vojaki romunske, madžarske, italijanske in slovaške narodnosti ter posamezne prostovoljne ali kolaboracionistične formacije, se pravi iz območij kjer je bila uvedena prisilna mobilizacija.
V tako imenovanem kotlu se je znašlo približno četrt milijona vojakov osi. Nemško poveljstvo je poskušalo položaj rešiti z zračno oskrbo, vendar Luftwaffe ni zmogla zagotoviti niti osnovnih potreb. Prošnje za dovoljenje za preboj in s tem umik so bile zavrnjene, saj je Hitler vztrajal, da mora Stalingrad ostati v nemških rokah.
Zima, razpad odpora in konec januarja 1943
Zima 1942 in 1943 je bila izjemno huda.
Temperature so pogosto padale globoko pod ničlo, vojaki pa so bili brez primerne opreme, hrane in zdravil.
Lakota, bolezni in izčrpanost so vsak dan zahtevale nove žrtve. Organiziran odpor je postopoma razpadal, enote so izgubljale stik druga z drugo, poveljniška struktura pa je delovala le še omejeno.
Sovjetske sile so januarja začele sistematično zmanjševati frontno črto Nemška obramba se je razdelila na severni in južni del, med katerima skoraj ni bilo več povezave.
Do 29. januarja 1943 je bilo jasno, da je vojaški položaj brezupen.
Paulus je v Berlin pošiljal poročila, ki niso več dopuščala utvar o rešitvi, vendar je politično vodstvo še vedno zahtevalo vztrajanje.
Ta dan pogosto velja za simbolični trenutek, ko se je dokončno izčrpala možnost organiziranega nadaljevanja bojev. Šesta armada ni več predstavljala učinkovite bojne sile, temveč skupino lačnih, premraženih in izčrpanih vojakov, ujetih sredi porušenega mesta.
Vda se prvi feldmaršal
Tridesetega januarja 1943 je Hitler Friedricha Paulusa povišal v čin feldmaršala.
Odločitev je imela predvsem simbolni pomen, saj se po nemški vojaški tradiciji feldmaršali niso predajali sovražniku. Sporočilo je bilo jasno, pričakovalo se je nadaljevanje odpora do smrti.
Paulus se je odločil drugače. Ni bil pripravljen žrtvovati svojih vojakov v nesmiselnem nadaljevanju spopadov, ki so vodili v gotov poraz.
Enaintridesetega januarja1943 se je skupaj z južno skupino VI. armade predal sovjetskim silam.
Nekaj dni pozneje je kapituliral še severni del obkoljenih enot. V ujetništvo je odšlo približno enaindevetdeset tisoč nemških vojakov, od katerih se jih je po vojni vrnila le manjšina.
Bitka za Stalingrad je pomenila konec nemške strateške pobude na vzhodni fronti. Sovjetska zveza je po tej zmagi preešla v protiofenzivo in začela dolg proces potiskanja nemških sil proti zahodu.
Poraz pri Stalingradu je trajno omajal mit o nepremagljivosti Wehrmachta in postal simbol odločilnega preobrata v drugi svetovni vojni.
Vas zanima več o dogodkih, ki so pripeljali do najbolj krvavega konflikta v človeški zgodovini? Sledite povezavam:
Pred 93 leti je nastopil dan, ki je spremenil Evropo: Adolf Hitler postane nemški kancler
Pred 92 leti je bil podpisan prvi Hitlerjev sporazum o nenapadanju
Na današnji dan pred 103 leti: Vojaška zasedba srca nemške industrije
Zaradi nenačrtovanih zapletov smo se v uredništvu odločili, da začasno prenehamo z objavljanjem vsebin z zgodovinskimi temami. Če bo vse potekalo po načrtih, bodo te vsebine čez nekaj mesecev ponovno med temami objav. Do takrat pa vas vabimo, da uživate v že objavljenih prispevkih in drugih vsebinah.
