Kmetje iz Slovenskih goric so v zadnjih dneh opozorili na povečano prisotnost kun v bližini svojih dvorišč, predvsem okoli kurnikov. Najverjetneje gre za kuno belico, ki se je zelo dobro prilagodila življenju v neposredni bližini človeka. Za seboj pušča pravi kaos, in sicer mrtve kokoši, poroča Maribor24.
Kune so nočni plenilci in večinoma lovijo ponoči, ko kokoši mirujejo. Njihova prehrana je raznolika: vključuje glodavce, ptice, jajca, sadje in mrhovino, a slabo zavarovana perutnina predstavlja lahek plen.
Pobijejo več kokoši, kot jih zaužijejo
Dr. Boris Kryštufek, red. prof. za zoologijo, za Maribor24 pojasnjuje: “Če lahko, ubijejo toliko, kolikor je plena, ki pa v tem primeru ne more pobegniti. Pobijajo tako dolgo, dokler je na voljo. Četudi potem vsega ne morejo pojesti. Gre za njihovo strategijo preživetja, saj takšno hrano nekatere zveri tudi zakopljejo in se kasneje vrnejo po njo.”
Da kuna kokošim spije kri, pa je po Kryštufekovem mnenju le stara bajka: “Ne verjamem, da to počne. Če kri steče ven, jo bo zagotovo polizala, sesat pa je ne more. Ko lovi, želi plen čim prej imobilizirati, zato gre do glave. Z zobmi stisne kokoš za vrat. Kolikor lahko, potem poje, seveda dokler ima mir. Nekaj lahko tudi odvleče stran, ostalo pa pusti.”
Do napadov običajno pride, ko kunam primanjkuje hrane, vendar obstajajo tudi drugi razlogi: “Lahko gre za hrano ali prenatrpanost v naravnem okolju. Ko je populacija velika, so interakcije med osebki pogosto agresivne. Živali se zato umikajo in iščejo novo okolje.”
Kako se zaščititi?
Kune so izjemno spretne: dobro plezajo, stisnejo se skozi majhne odprtine (že okoli pet centimetrov) in lahko pregrizejo šibkejše materiale. V kurnik pogosto vstopijo skozi slabo zaščitene zračnike, vrata ali luknje v mreži. Zato je ključna zaščita trden, zaprt kokošnjak, ki se ponoči dosledno zapira. Priporočljiva je kovinska mreža z zelo majhnimi odprtinami, dodatno zakopana v tla, saj kune rade kopljejo pod ograjo.
“Najučinkovitejši ukrep za zaščito domačih živali je, da kuni preprečimo dostop do njih. To velja tudi za druge živali. Netopirji se v različnih obdobjih selijo iz enega počivališča v drugo. Polhi, ki v poznem poletju začnejo vdirat v vikende in tako naprej. Žival ne sme imeti možnosti, da pride v prostor. Zakaj to počnejo, v celoti ne vemo. Nekatere vrste iščejo bližino človeka (npr. polh, kuna belica), druge se ji izogibajo.”
Nekoč dihurji, danes kune
Kryštufek dodaja, da so podobni napadi na kokoši obstajali že od nekdaj, a z eno razliko: “Pred desetletji so to počeli dihurji, katerih število pa se je zelo zmanjšalo iz neznanih razlogov. Na njihovo mesto je stopila kuna belica. Ljudje, zlasti starejši, pogosto zamenjujejo – mislijo, da gre za dihurje, pa je v resnici kuna belica. V zadnjih desetletjih se je zelo razširila in vstopa tudi v človekov prostor. Pred 50 in več leti je bila na Slovenskem redkost, danes pa je izjemno pogosta.”
