Ko danes razmišljamo o slovenski tradiciji in kulturni dediščini, jo pogosto opazujemo skozi romantično prizmo. Toda življenje na slovenskem podeželju sredi 19. stoletja je bilo vse prej kot idilično. Bilo je trdo, skromno in neizprosno, a hkrati globoko prežeto s skupnostjo, prilagodljivostjo in notranjo močjo ljudi. Kako pa je ta svet videti, če ga osvetlimo skozi strokovni pogled dveh kustosinj Slovenskega etnografskega muzeja?
Več kot zapis iz preteklosti
Barbara Sosič, kustosinja za kmečko gospodarstvo in promet v Slovenskem etnografskem muzeju, ter dr. Bojana Rogelj Škafar, kustosinja za ljudsko likovno umetnost in slikovne vire v Slovenskem etnografskem muzeju, poudarjata, da slovenska dediščina ni le zapis preteklosti, temveč tudi ključ za razumevanje sodobnega odnosa do dela, skupnosti in življenja.
Dom kot prostor preživetja, ne udobja
Po besedah Barbare Sosič je bil dom sredi 19. stoletja predvsem delovni prostor. Podeželske hiše so bile skromne, nizke in zgrajene iz materialov, ki jih je nudilo okolje – lesa, kamna ali zemlje. Arhitektura ni sledila estetiki, temveč uporabnosti. V enem ali dveh prostorih je pogosto živelo več generacij, zasebnosti skoraj ni bilo, meja med delom in zasebnim življenjem pa je bila zabrisana.
Dr. Bojana Rogelj Škafar ob tem opozarja, da današnjega človeka najbolj presune prav dejstvo, s kako malo materialnimi dobrinami je takratna kmečka družina lahko preživela. Brez strojev, z ročnim delom in z zelo omejenimi viri so ljudje vzdrževali vsakdan, ki je zahteval stalno prilagajanje in vztrajnost.
Ognjišče kot središče doma in skupnosti
Središče vsake hiše je bilo ognjišče. Barbara Sosič pojasnjuje, da se je okoli njega odvijalo vse – kuhanje, ogrevanje, večeri in tišina po napornem dnevu. Dim je pogosto polnil prostor, svetlobe pa je bilo malo, zlasti pozimi. Današnjemu obiskovalcu bi se takšni prostori zdeli temačni in zadušljivi, a za takratne ljudi so bili samoumevni.
Dr. Rogelj Škafar dodaja, da ognjišče ni imelo le praktične, temveč tudi simbolno vlogo. Bilo je prostor skupnosti, pripovedovanja in prenosa izročila. V folklornem smislu je predstavljalo stičišče vsakdanjega življenja, vere in tradicije.
Hrana kot vprašanje preživetja
Hrana je bila v 19. stoletju predvsem vprašanje preživetja. Barbara Sosič poudarja, da so bili obroki skromni in enolični, sestavljeni predvsem iz kruha, kaše, žgancev, stročnic, krompirja in mlečnih jedi. Meso je bilo redko in rezervirano za praznike. Kruh je imel poseben pomen in je veljal za največjo dobrino, vredno skoraj več kot zlato. “Odrasli in delavci so dobivali več in boljšo hrano, otroci pa preproste jedi. Ohranjale so se tudi tradicije z bolj bogatimi prazničnimi obroki, ob praznikih je na mizo prišlo tudi nekaj mesa.
Skupna miza je bila simbol skupnosti, truda in preživetja,
dodaja.
Dr. Bojana Rogelj Škafar opozarja, da odnos do hrane razkriva tudi družbeno strukturo. Hrana ni bila le vir energije, temveč tudi pokazatelj hierarhije in reda v skupnosti. Kdo je jedel več in kdo manj, ni bilo zgolj naključno, temveč del ustaljenih razmerij.
Vonj, higiena in telo kot orodje
Današnje predstave o higieni so bile takrat nepredstavljive. Ljudje so se kopali redko, voda je bila dragocena. Vonj po gnoju in živini ni imel negativnega pomena, temveč je bil del vsakdana. Po besedah Barbare Sosič telo ni bilo predmet nege, temveč predvsem orodje za delo in preživetje. “Smrad ni imel izrazito negativnega pomena, pomenil je prisotnost živine, dela in življenja, kar odseva tudi v pregovorih, kot na primer: “Kjer smrdi, tam rodi.” Smrad je običajno postal problematičen šele, ko je bil povezan z boleznijo, onesnaženo vodo ali sramom ob prihodu gostov.
Dr. Rogelj Škafar pa ob tem dodaja, da se ta odnos do telesa odraža tudi v ljudski umetnosti, kjer idealiziranega telesa skoraj ne srečamo. Pomembna je bila funkcija, ne podoba, torej vrednota, ki se močno razlikuje od današnje obsedenosti z videzom.
Med vero, strahom in prepovedmi
Vera je bila neločljiv del vsakdana. Varovalna znamenja, bogkovi koti in razpela niso bili dekoracija, temveč odgovor na stalni strah pred boleznijo, lakoto in nesrečami. Dr. Bojana Rogelj Škafar opozarja, da so nekateri običaji vzbujali nelagodje pri cerkvi ali oblastih, kar dokazujejo tudi freske sv. Nedelje v Crngrobu, ki prikazujejo prepovedana nedeljska opravila.
Predmeti kot zgoščena dediščina
Če bi bilo treba dediščino strniti v en sam predmet, bi bil po mnenju Barbare Sosič to lesena žlica – osebni jedilni pribor, simbol skupnosti, varčnosti in vsakdanjega preživetja. Dr. Rogelj Škafar pa izpostavlja panjske končnice, kjer se združujejo tehnično znanje, pripovednost in estetski čut.
Dediščina, ki ostaja živa
Slovensko podeželje okoli leta 1850 ni bilo romantično, a tudi ne brez človečnosti. Bilo je življenje brez pobega, a z močno skupnostjo in jasnimi vrednotami. Prav te vrednote – vztrajnost, prilagodljivost in spoštovanje skupnega – so dediščina, ki je nismo podedovali le v muzejih, temveč jo nosimo tudi v sebi.
