Pomanjkanje parkirnih mest postaja stalnica v številnih slovenskih mestih. A strokovnjaki opozarjajo, da preden gradimo nova parkirišča, moramo bolje izkoristiti obstoječa.
Težave so izpostavili stanovalci ljubljanskega Štepanjskega naselja po uvedbi plačljivega režima. Eden izmed njih je situacijo za N1 opisal slikovito: “Ne moreš v litrsko steklenico zliti litra in pol vode.“ Avtomobilov je preprosto več, kot je prostora.
Podobne stiske beležijo v Mariboru, kjer zaposlenim v UKC zmanjkuje parkirnih mest, ter v mestni četrti Nova vas, kjer so zaradi zaprtja dotrajane garažne hiše prebivalci čez noč izgubili več kot 100 parkirišč.
Parkirišča so – le delimo si jih ne
Urbanistka Anja Slapničar z Inštituta za politike prostora opozarja:
“Noben blok verjetno nima dovolj parkirnih mest. Ker kaj sploh pomeni dovolj parkirnih mest?“
Po njenih besedah je pogosto v radiju nekaj minut hoje na voljo več praznih parkirišč – denimo pri trgovinah ali javnih ustanovah, le da ta niso dostopna stanovalcem.
“Zelo pogosto je v radiju treh, petih minut na voljo nekaj parkirnih mest … Spodbujamo skupno upravljanje parkirišč, primere, ko se na enem parkirnem mestu čez dan izmenja več različnih uporabnikov,“ pojasnjuje.
Namesto gradnje novih garaž je po njenem mnenju hitrejša in cenejša rešitev dogovor med občino, trgovci in stanovalci.
Dobre prakse: Tržič in Sežana
V Tržiču so rešitev našli v dogovoru z Lidlom. Podžupanja Meta Gaberc opisuje, da so trgovca prosili, naj prebivalcem omogoči parkiranje izven delovnega časa:
“Naši prošnji so ugodili,“ je povedala in dodala, da gre za primer uspešnega dialoga.
V Sežani pa je Spar v zameno za nadzor parkiranja zagotovil 30 mest za neomejeno parkiranje stanovalcev. Slapničarjeva oba primera ocenjuje kot “win-win“ rešitev.
Ključ: komunikacija in manj odvisnosti od avta
Spremembe pogosto sprožijo odpor, a kot poudarja Slapničar, je ključno pojasniti razloge in alternative. Ob tem izpostavlja pomen trajnostne mobilnosti – varnih peš poti, kolesarskih povezav in dostopnega javnega prevoza.
Rešitev torej ni nujno več betona, temveč več sodelovanja.
