Vsi imamo navade, ki jih v sebi poznamo kot “slabe”, a jih kljub temu težko opustimo. Ne glede na to, ali gre za prekomerno brskanje po družbenih omrežjih, nenehno grickanje ali odlašanje z nalogami, se pogosto znajdemo v začaranem krogu, ki nas frustrira in izčrpava. A zakaj je temu tako?
Navade niso zgolj vprašanje samodiscipline, ampak gre za biološki proces. Vsakič, ko nekaj počnemo rutinsko, možgani ustvarijo “živčni vzorec”. Ti vzorci postanejo avtomatski in zahtevajo minimalno zavestnega truda. Tako nam je, na primer, lažje zgrabiti telefon vsakič, ko začutimo dolgčas, kot pa zavestno izklopiti obvestila in početi nekaj produktivnega.
Pomembno je razumeti, da možgani nagrajujejo vedenja, ki sprožijo zadovoljstvo; tudi če je to zadovoljstvo kratkotrajno ali škodljivo. Čokoladica, pogled na socialna omrežja ali odlašanje s težjo nalogo sprožijo dopamin, “hormon nagrade”, ki nas spodbuja, da to počnemo vedno znova in znova.
Navade so pogosto povezane z našimi čustvi
Velikokrat posegamo po nečem, kar nas tolaži, pomirja ali napolni z energijo. Če trpimo zaradi stresa ali tesnobe, je vsekakor lažje poseči po “hitri rešitvi”, tj. sladkem, telefonu ali celo impulzivni nakup. Telo in um namreč iščeta trenutni občutek olajšanja, čeprav dolgoročno škoduje. Zavestno prepoznavanje teh čustvenih sprožilcev je tako prvi korak k spremembi. Ko razumemo, kdaj in zakaj posežemo po določenih navadah, pridobimo moč, da jih postopoma nadomestimo z boljšimi alternativami.
Velikokrat se tudi zmotimo, ko želimo navado prekiniti kar čez noč. A resnična sprememba pride postopoma. Psihologi zato priporočajo določene prijeme.
1. Zamenjava navade: Namesto, da popolnoma prenehate s škodljivo navado, jo nadomestite z drugo, pozitivno. Npr. ko začutite željo po sladkem, popijte kozarec vode, pojejte kakšno bolj zdravo alternativo ali pojdite na kratek sprehod.
2. Postopnost: Manjši, dosegljivi cilji so bolj učinkoviti kot radikalne spremembe.
3. Prepoznavanje sprožilcev: Prepoznajte situacije, ki sprožijo navado, in jih preoblikujte.
4. Samosprejemanje: Zadeve se lotite brez samokritike. Vsak zdrs je namreč priložnost za učenje, ne pa znak neuspeha.
Navade nas oblikujejo, a niso naša usoda. Z razumevanjem, zakaj se obnašamo, kot se, in z majhnimi, zavestnimi spremembami lahko postopoma preoblikujemo vedenje, ki nas drži nazaj. Še pomembneje pa je, da se učimo biti potrpežljivi do sebe. Vsak korak naprej šteje.
