Digitalno opismenjevanje starejših je ključno za vključujočo družbo. Digitalizacija javnih storitev bi morala življenje olajšati in pohitriti, a za marsikatero starejšo osebo v Sloveniji pomeni novo obliko izključenosti. Čeprav se svet seli na splet, mnogi ostajajo pred zaprtimi digitalnimi vrati. O izzivih, s katerimi se soočajo starejši in o tem, kako ključna je človeška bližina pri osvajanju tehnologije, smo se pogovarjali z Ano Pleško, direktorico in soustanoviteljico Zavoda za medgeneracijsko sodelovanje Simbioza.
Največje ovire: Digitalna identiteta in zapleteni postopki
Kot nam zaupa sogovornica Ana Pleško, izkušnje iz dela v Simbiozi kažejo, da so za starejše pri uporabi e-uprave in drugih digitalnih javnih storitev ena največjih ovir digitalne identitete in postopki prijave. “Uporaba digitalnih potrdil, različnih prijavnih mehanizmov, dvostopenjske avtentikacije ali potrditvenih kod je za mnoge zapletena in nepregledna, še posebej kadar se postopki razlikujejo od storitve do storitve.”
Starejši pogosto ne razumejo, zakaj je potrebnih toliko korakov, kdo ima dostop do njihovih podatkov in ali so sploh pravilno prijavljeni. To povzroča negotovost in umik od samostojne uporabe,
pojasnjuje Ana Pleško. Ta negotovost ni le tehnične narave, temveč globoko psihološka, saj uporabnik hitro dobi občutek, da sistem ni narejen zanj.
Strah pred usodnim klikom
Zelo izrazit je tudi strah pred napakami in njihovimi posledicami. “Starejši se pogosto bojijo, da bodo z napačnim klikom povzročili pravno ali finančno škodo, oddali napačen obrazec ali izgubili dostop do storitev,” opozarja sogovornica. Ta strah jih vodi v pretirano previdnost, ki se hitro spremeni v popolno odvisnost od pomoči drugih ali celo v popolno opustitev uporabe digitalnih storitev.
Dodaten problem predstavlja pomanjkanje sprotne in dostopne podpore. Veliko starejših ne ve, kam se obrniti, ko se postopek ustavi. “Če podpore ni takoj ali je preveč tehnična, se občutek nemoči še poglobi. Pogosto opozarjajo tudi na to, da se vmesniki in sistemi prehitro spreminjajo. Postopki, ki so se jih enkrat že naučili, se spremenijo, gumbi se premaknejo, prijavni načini se zamenjajo, zato imajo občutek, da morajo isto znanje vedno znova osvajati.” To ustvarja digitalno utrujenost in občutek, da svet beži pred njimi.
Ti izzivi jasno kažejo, da digitalizacija javnih storitev brez sočasne podpore in prilagoditev za starejše vodi v nove oblike izključenosti, kljub dobrim namenom po večji dostopnosti.
Se digitalni razkorak res zmanjšuje?
V Simbiozi opažajo dvojno sliko: napredek in hkrati poglabljanje razkoraka. Del starejših se danes v digitalnem svetu znajde bistveno bolje kot pred nekaj leti. Pametni telefoni, družbena omrežja in storitve e-zdravja so postali del njihovega vsakdana. “Hkrati pa se digitalni razkorak ni enakomerno zmanjšal, temveč se je v določenih segmentih celo poglobil,” pravi Pleško.
Tisti, ki so imeli osnovno znanje ali močno podporno okolje, so napredovali hitreje. Tisti na robu – zaradi starosti, slabšega zdravja ali socialne izolacije – pa zaostajajo še bolj. “Tehnologija napreduje hitreje kot kdaj koli prej. Tudi tisti, ki so že osvojili osnovne veščine, poročajo, da znanje nenehno zastara. Zato danes ne govorimo več le o osnovnem dostopu do tehnologije, temveč o razkoraku v razumevanju, varnosti in samozavesti. Če tega ne naslovimo sistematično, bo del starejših sicer formalno ‘povezan’, a v resnici vse bolj izključen.”
Kaj prinaša olajšanje in kaj stres?
Najbolj uporabne so tiste storitve, ki so intuitivne in prinašajo jasen prihranek časa. Izstopajo komunikacijska orodja, ki omogočajo stik z družino, in portal zVEM, ki prihrani fizične obiske v zdravstvenih domovih.
Povsem drugače je pri storitvah, ki vključujejo visoko stopnjo odgovornosti. “Največ stresa povzročajo storitve z zapletenimi prijavnimi postopki, kot je digitalno bančništvo, kjer je strah pred finančnimi posledicami še posebej izrazit, ter spletno nakupovanje. Dodatno obremenitev predstavlja dejstvo, da se številne storitve nenehno posodabljajo brez jasnih razlag. To vodi v izgubo samozavesti in umik,” pojasnjuje Ana Pleško. Najboljše storitve so po mnenju strokovnjakinje tiste, ki so stabilne, predvidljive in podprte z jasnimi navodili.
Moč osebnega stika in medgeneracijsko sodelovanje
Pri opismenjevanju sta osebna pomoč in medgeneracijska vez ključna. Starejši se najlažje učijo v odnosu, kjer se počutijo slišane. “Osebna pomoč omogoča, da se tempo učenja prilagodi posamezniku, da se vprašanja ponavljajo in da se znanje gradi postopno. Mlajši mentorji starejšim ne prenašajo le tehničnega znanja, temveč tudi občutek, da so spremembe obvladljive,” poudarja Ana Pleško.
Pri tem ne gre le za tehniko, ampak za gradnjo zaupanja. Ko imajo starejši ob sebi nekoga, ki mu lahko zaupajo, ko se “zatakne,” strah pred napakami izgine. To je proces, kjer se tudi mlajši učijo potrpežljivosti in razumevanja potreb drugih, kar krepi celotno družbo.
Rešitve za prihodnost: Aplikacija Magda in učenje skozi celo življenje
“Digitalni svet se nenehno spreminja, zato se pravzaprav vsi – ne glede na starost – učimo ves čas,” meni sogovornica. Simbioza zato ponuja brezplačne delavnice, kjer se v lastnem tempu učijo vsega, od uporabe telefonov do spletne varnosti. Razvijajo pa tudi inovativne rešitve, kot je prva mobilna aplikacija za starejše – Magda.
“Magdo danes uporablja že več kot 10.000 uporabnikov. Omogoča jim dostop do informacij, učenja in pomoči na prijazen ter varen način. Takšna orodja ne nadomeščajo osebnega stika, temveč starejšim pomagajo ohranjati samostojnost.” Ana Pleško zaključi z mislijo, da digitalizacija ne sme biti le tehnični proces, temveč družbeni prehod. Če bomo starejšim ponudili znanje in spoštovali njihov tempo, bo tehnologija postala orodje za boljšo kakovost življenja, ne pa zid, ki jih ločuje od družbe.
