Kolikokrat se zgodi, da po dolgem dnevu posežemo po čokoladi, čipsu ali kosu torte? Ne zato, ker bi bili lačni, ampak ker smo utrujeni, pod stresom ali slabe volje. Hrana ni le gorivo za telo. Pogosto je tudi tolažba, nagrada ali pobeg. In nismo edini. Raziskave kažejo, da je čustveno prehranjevanje precej pogost pojav.
Hrana kot čustveni ventil
Velika mednarodna meta-analiza iz leta 2025 je pokazala, da približno 45 % ljudi poroča o čustvenem prehranjevanju, torej o tem, da jedo zaradi čustev, ne zaradi fizične lakote. Skoraj vsak drugi človek se torej občasno zateče k hrani kot odzivu na stres, žalost ali dolgčas. Druga raziskava iz leta 2021 je pokazala, da približno 20 % ljudi pogosto ali zelo pogosto posega po hrani zaradi negativnih čustev, kar je povezano tudi z večjo porabo hitre in kalorične hrane.
Pri mladih je ta delež še višji: okoli 30 % mladostnikov po ugotovitvah raziskave iz leta 2024 priznava, da jedo zaradi čustvenih razlogov, sicer pogosteje dekleta kot fantje. Kar pomeni, da čustveno prehranjevanje ni izjema, je razširjen odziv na sodoben tempo življenja.
Utrujenost in stres spremenita naše hormone
Ko smo neprespani ali kronično utrujeni, naše telo deluje drugače. Pri tem pomembno vlogo odigrata dva ključna hormona: grelin (hormon lakote, ki se poveča, ko smo utrujeni) in leptin (hormon sitosti, ki se zmanjša). Rezultat? Počutimo se bolj lačne, kot smo v resnici. Poleg tega smo manj sposobni nadzorovati impulze, zato hitreje posežemo po sladkem ali mastnem. Telo išče energijo, možgani pa iščejo hitro nagrado.
Nadalje, ko smo pod stresom, telo sprošča kortizol, hormon, ki povečuje apetit in željo po visokokalorični hrani. Sladkor in maščobe sproščajo dopamin (hormon ugodja), ki nam za kratek čas izboljša razpoloženje. Zato se nam po napornem dnevu zdi, da si “zaslužimo” nekaj sladkega. Težava pa je v tem, da je učinek kratkotrajen. Ko občutek ugodja mine, ostane utrujenost in pogosto še občutek krivde. Tako se znajdemo v začaranem krogu.
Prehranske navade med teorijo in prakso
Čeprav specifičnih nacionalnih statistik o čustvenem prehranjevanju v Sloveniji ni veliko, podatki o prehranskih navadah kažejo zanimivo sliko. Po podatkih Statističnega urada RS večina Slovencev poroča, da jim je zdrav način prehranjevanja pomemben. Sadje dnevno uživa približno 60–75 % odraslih, zelenjavo pa okoli 66–74 % (odvisno od spola).
To pomeni, da se dobro zavedamo, kako pomembna je zdrava prehrana. A čustveno prehranjevanje ni stvar znanja, je stvar trenutnega psihološkega stanja. Lahko vemo, kaj je zdravo, a vseeno posežemo po piškotih, ker smo pod pritiskom ali osamljeni.
Kako torej prepoznati čustveno lakoto? Fizična lakota se pojavi se postopoma, zadovoljimo jo lahko z različnimi živili in izgine, ko smo siti. Čustvena lakota pa pojavi se nenadoma, pri tem hrepenimo po točno določeni hrani (npr. čokoladi) in pogosto jo spremlja občutek krivde. Ključno vprašanje je torej: “Ali sem res lačen ali skušam utišati čustvo?”
Kako prekiniti avtomatski vzorec?
Popolna prepoved ne deluje. Bolj učinkoviti so zavedanje in majhni koraki:
1. Poskrbite za spanec: več spanja pomeni manj hormonskih nihanj.
2. Zamenjajte odziv: namesto hrane poskusite kratek sprehod ali pogovor.
3. Imejte zdrave alternative: če že posežete po hrani, naj bo izbira bolj uravnotežena.
4. Ustavite se za minuto: vprašajte se, kaj v resnici potrebujete; počitek, bližino, sprostitev?
Pomembno je razumeti, da hrana ni vaš sovražnik in da občasno čustveno prehranjevanje ni znak šibkosti. Je človeški odziv. Težava nastane, ko postane glavni način soočanja z občutki. Hrana nas ne definira, pa vendar naš odnos do hrane veliko pove o tem, kako ravnamo s stresom, utrujenostjo in čustvi. Morda je naslednjič, ko se znajdemo z roko v omari s prigrizki, tako dovolj že eno vprašanje: “Sem res lačen/-na ali potrebujem nekaj drugega?”
