“Volilna kampanja Levice in Vesne bo temeljila na programu, dialogu in medsebojnem spoštovanju političnih tekmecev. To je minimum demokratične kulture in pogoj za poštene volitve,” piše v sporočilu za javnost Levice. Toda, kot poudarjajo, “spoštljiva kampanja ne pomeni, da bodo mirno gledali organizirano širjenje laži, politično diskreditacijo in načrtno ustvarjanje sovražnega ozračja. Zato je sokordinatorica Levice dr. Asta Vrečko napovedala vložitev odškodninske tožbe proti tedniku Demokracija, glasilu stranke SDS.”
Sokoordinatorica Levice dr. Asta Vrečko: “Lažnjivi nizkotni napadi name in stranko Levica s strani stranke SDS se dogajajo ves mandat. Gre za sistematične in koordinirane manipulacije, ki presegajo okvire satire, svobode govora in novinarstva. Svoboda govora ni svoboda laganja. SDS s tem ustvarja sovražno ozračje na osnovi laži, nič ji ni dovolj nizko v želji, da se ponovno vzpne na oblast. Takšne prakse diskreditacije političnih nasprotnikov poznamo iz časa nacizma in fašizma. Tednik Demokracija je povezan s stranko SDS in njenimi sateliti, Novo24 in družino Snežič. Čas je, da jasno povemo, da za takšne prakse v Sloveniji ni prostora, da niso sprejemljive in politično dopustne, saj pripradajo nedemokratičnim avtoritarnim režimom. Ignoriranje in legitimacija takšnega političnega delovanja predstavlja nevaronost za demokracijo.”
Širjenje sovražnega ozračja in politične prakse
V Levici danes opozarjajo, da je “ustvarjanje moralne panike in demonizacija političnih nasprotnikov nevarna politična praksa kjerkoli in kadarkoli se pojavi”. To, kot pravijo, “danes počnejo Orban na Madžarskem, Vučić v Srbiji, Trump v ZDA in Janša v Sloveniji. Vsi uporabljajo isti že dobro utečen mehanizem, s katerim napadajo svoje politične nasprotnike.
Takšno hujskaško poročanje ne ostane le na papirju. Grožnje, žalitve in napadi, ki so bile dolgo omejene na splet in pošto, se vse pogosteje selijo v javni prostor. Deležna jih je Asta Vrečko, občutijo pa jih tudi članice in člani Levice, pripadniki civilne družbe, nevladne organizacije, istospolno usmerjeni, tujci in migranti. Zato je treba potegniti jasno mejo. Svoboda govora ni svoboda laganja. Politična konkurenca ni dovoljenje za sistematično diskreditacijo.”
Zgodovinski primeri propagande
“Zgodovina nas uči, kam takšne prakse vodijo. V nacistični Nemčiji so sistematično prikazovali kot moralno degenerirane ter širili groteskne in izmišljene zgodbe, s čimer so diskreditirali vse, tako politične nasprotnike kot tiste, ki so jih označili kot grožnjo družbi.
Podoben vzorec je uporabljala tudi propaganda italijanskega fašizma. Režim Benita Mussolinija je politične nasprotnike in manjšine prikazoval kot moralno izrojene in nevarne za narod, pri čemer je sistematično gradil občutek ogroženosti in potrebo po “obrambi družbe”. Cilj takšne propagande ni bil razprava, ampak stigmatizacija in utišanje.
Posamezne primere so posploševali, izmišljene afere pa predstavljali kot dokaz kolektivne pokvarjenosti. Ko je bila moralna panika dovolj utrjena, so se tudi najbolj radikalni ukrepi začeli zdeti “obrambni”.
V Levici se ne bomo umikali. Politični pritisk na Levico ni nov. SDS je v preteklosti že poskušala doseči celo prepoved delovanja naše stranke. Današnja kampanja blatenja je le nadaljevanje iste logike političnega izključevanja. Pričakujemo, da se do takšnih metod in metod Janeza Janše in stranke SDS opredelijo druge politične stranke ter nosilci najvišjih funkcij v državi, tudi civilna družba in javnost. Vprašanje je preprosto: ali želimo politični prostor, ki temelji na programu, ali na organizirani diskreditaciji?
Odškodnino bo Asta Vrečko namenila organizacijam, ki pomagajo žrtvam spolnega nasilja.”
