Januarja 2026 je vrhovni voditelj talibanskega režima Hibatullah Akhundzada podpisal nov kazenski procesni zakonik z naslovom Mahakumu Jazaai Osulnama (Kazenski postopek za sodišča).
Dokument, ki obsega tri dele, deset poglavij in 119 členov, je bil 7. januarja posredovan sodiščem po vsem Afganistanu. Njegova vsebina pomeni radikalen premik: nasilje nad ženskami ni več zgolj tolerirano, temveč je pravno strukturirano in normativno zaščiteno.
Na obstoj in vsebino zakonika je opozorila afganistanska organizacija za človekove pravice Rawadari, ki deluje v izgnanstvu. Njena analiza razkriva sistem, ki nasilje nad ženskami vpisuje v samo jedro kazenskopravnega reda.
Fizično kaznovanje kot pravica moža
Ključna določba je 32. člen, ki kazensko odgovornost za nasilje moža nad ženo omejuje zgolj na primere, v katerih pride do “rane ali telesne podplutbe”. Če mož ženo pretepe, vendar ji ne zlomi kosti ali povzroči odprte rane, njegovo dejanje ni izrecno opredeljeno kot kaznivo. Tudi če pride do hujše poškodbe, je sankcija zgolj simbolična in znaša največ 15 dni zapora.
Pravni standard dokazovanja dodatno utrjuje neenakost. Ženska mora zlorabo dokazati sama pred sodnikom, pri čemer mora rane pokazati ob popolnem pokrivanju telesa. Na sodišče jo mora spremljati mož ali drug moški skrbnik. Sistem pa tako ustvarja procesno situacijo, v kateri je žrtev formalno odgovorna za dokazovanje nasilja, medtem ko je storilec de facto zaščiten.
Zakonik prav tako ne vsebuje izrecne prepovedi psihičnega ali spolnega nasilja. Molk zakonodajalca v takšnem kontekstu ni nevtralen. Takšna zakonodaja dovoljuje implicitno dopustitev nasilja.
Delegacija kaznovalne oblasti: med “hadd” in “tazir”
Posebej problematična je tudi 5. točka 4. člena, ki razlikuje med kaznimi hadd (predpisanimi v islamskih verskih virih) in tazir (diskrecijskimi kaznimi). Novi zakonik možem in “gospodarjem” podeljuje pooblastilo za izvrševanje slednjih.
S tem država del svoje kaznovalne suverenosti prenaša na zasebne akterje znotraj družine. Nasilje nad ženskami tako postane kvazilegitimna oblika discipliniranja, podprta z normativno konstrukcijo verskega prava.
Kriminalizacija pobega pred nasiljem
- člen določa, da je žena, ki brez moževega dovoljenja obiskuje očeta ali druge sorodnike oziroma se na moževo zahtevo ne vrne domov, lahko obsojena na tri mesece zapora. Kazenska odgovornost se razteza tudi na sorodnike, ki ji nudijo zatočišče.
V državi, kjer so formalni mehanizmi zaščite pred nasiljem de facto odpravljeni, ta določba pomeni kriminalizacijo zadnje možnosti varnosti: družinskega zavetja. Žrtev, ki pobegne pred nasiljem, se izpostavi kazenskemu pregonu, prav tako njeni starši ali bratje.
Družbena hierarhija kot merilo kaznovanja
- člen zakonika razdeli družbo na štiri kategorije: verske učenjake (ulama), elito (ashraf), srednji razred in nižji razred. Sankcije niso več primarno vezane na težo kaznivega dejanja, temveč na družbeni status storilca.
Če kaznivo dejanje stori verski učenjak, sledi zgolj “nasvet”. Elita prejme sodni poziv in nasvet. Pripadniki srednjega razreda so kaznovani z zaporom, pripadniki “nižjega razreda” pa z zaporom in telesnim kaznovanjem. Telesne kazni izvršujejo verski kleriki.
Tak sistem uvaja formalizirano kastno strukturo, kjer pravo ni več univerzalno, temveč stratificirano. Pravna enakost pred zakonom je odpravljena.
Odprava zaščite žensk
Novi zakonik je razveljavil zakon o odpravi nasilja nad ženskami (EVAW) iz leta 2009, sprejet v času prejšnje vlade. S tem je bil odstranjen še zadnji formalni okvir, ki je omogočal pregon nasilja v družini.
Od prevzema oblasti avgusta 2021 so talibanske oblasti izdale več kot 250 odlokov, od tega najmanj 157 takšnih, ki neposredno omejujejo pravice žensk in deklet. Ženske so izključene iz večine oblik zaposlitve, dekletom je onemogočeno srednje in visoko šolanje, gibanje brez moškega skrbnika je omejeno, dostop do zdravstvenih storitev pa pogojen s spremstvom.
Mednarodnopravne posledice
Posebna poročevalka Združenih narodov za nasilje nad ženskami in dekleti, Reem Alsalem, je opozorila, da so implikacije novega zakonika “zastrašujoče” in da talibani računajo na neukrepanje mednarodne skupnosti.
Mandatna misija OZN v Afganistanu, United Nations Assistance Mission in Afghanistan, v svojih poročilih sistematično dokumentira javna bičanja, zapiranje ženskih radijskih postaj, zapiranje domačih kozmetičnih salonov in prisilne verske konverzije.
Januarja 2025 je International Criminal Court izdal naloge za prijetje zoper Hibatullaha Akhundzado in vrhovnega sodnika Abdul Hakima Haqqanija zaradi preganjanja na podlagi spola kot zločina proti človečnosti po Rimskem statutu. Talibanske oblasti so odločitev zavrnile s sklicevanjem na suverenost in versko tradicijo.
Decembra 2025 je tudi Ljudsko sodišče za ženske v Afganistanu v Haagu razsodilo, da talibanske de facto oblasti izvajajo sistematično kampanjo izbrisa žensk iz javnega življenja, ki ustreza standardom zločinov proti človečnosti.
Sistematična pravna arhitektura izključevanja
Novi kazenski zakonik ni izoliran akt, temveč del širše normativne arhitekture, ki ženske reducira na pravno podrejene subjekte. Nasilje nad ženskami je zdaj videna kot legitimno orodje družinske discipline, omejeno zgolj z minimalnimi telesnimi pragovi poškodbe.
Gre za transformacijo prava iz instrumenta zaščite v instrument dominacije. Država ne odpove le varstva – sama postane garant asimetrije moči.
Vprašanje, ki ga odpira nova zakonodaja, zato ni zgolj humanitarno ali moralno, temveč temeljno pravnoteoretsko: ali lahko pravni red, ki sistematično izključuje polovico prebivalstva iz zaščite in jim hkrati pripisuje kaznovalno odgovornost za lastno zaščito, sploh še štejemo za pravni red v materialnem pomenu besede?
