V družbi, kjer se finančna odgovornost in varčnost pogosto povzdigujeta kot vrhovni vrlini, le redko pomislimo na temno plat kopičenja denarja. Ko ne več le za nedolžno “škrtost”, se meja med preudarnostjo in patološkim varčevanjem zabriše v trenutku, ko številke na bančnem računu postanejo edini vir varnosti. Takrat se vklopijo rdeči alarmi. Tako obliko vedenja imenujemo kompulzivno varčevanje ali kronična skopost. Ta v svojem bistvu ne izvira iz pohlepa, temveč iz globoko zakoreninjenega strahu pred pomanjkanjem in izgubo nadzora nad lastnim preživetjem.
Varčevanje, ki boli kot poškodba
Zasvojenost z varčevanjem deluje po podobnih nevroloških mehanizmih kot druge oblike odvisnosti, saj posameznik ob vsakem privarčevanem znesku občuti kratkotrajen val dopamina in zmagoslavja, ki mu takoj sledi tesnoba ob vsakem neizbežnem strošku. Raziskovalec George Loewenstein, ki je preučeval psihologijo “skopuhov”, ugotavlja, da ti ljudje ne varčujejo nujno zato, ker bi tako radi imeli denar, temveč ker jim je trošenje preveč zoprno.
Loewenstein pojasnjuje to specifično stisko z besedami, da:
Za razliko od običajnih potrošnikov, ki ob nakupu čutijo veselje, kompulzivni varčevalci ob vsakem izdatku doživijo takojšen in močan emocionalni odziv, ki je primerljiv s fizično bolečino.
Ta fenomen, znan kot bolečina ob plačevanju, aktivira predele možganov, ki nas običajno opozarjajo na nevarnost ali poškodbo.
Globoka psihološka blokada
Priznani finančni psiholog dr. Brad Klontz, avtor odmevnih del o finančnih travmah, opozarja, da gre pri tem za globoko psihološko blokado, ki ljudem preprečuje normalno delovanje v sodobnem svetu. Klontz v svojih analizah pogosto poudarja srž te težave z mislijo, da:
za kompulzivnega varčevalca denar ni sredstvo za življenje, temveč zid, ki ga gradi okoli sebe, da bi se zaščitil pred svetom, ki se mu zdi nevaren in nepredvidljiv.
Ta zid pa sčasoma postane kletka, saj socialna izolacija postane neizbežna posledica te nevidne zasvojenosti. Posameznik se začne izogibati druženju, ki bi lahko vključevalo kakršen koli strošek, od preproste kave s prijatelji do družinskih praznovanj, kar vodi v postopno uničenje vseh medosebnih odnosov.
Zgodje travme in strah pred revščino
Korenine takšnega vedenja pogosto segajo v zgodnje otroštvo ali pretekle travmatične izkušnje finančne nestabilnosti, kjer se je izoblikovalo prepričanje, da je le kopičenje tisti ščit, ki lahko prepreči katastrofo.
Strokovnjaki, ki se opirajo na dognanja Ameriškega psihološkega združenja (APA), opozarjajo, da gre lahko tudi za podtip obsesivno-kompulzivne motnje osebnosti, kjer posameznik denar dojema kot nekaj, kar se mora hraniti izključno za prihodnje katastrofe, ki pa se morda nikoli ne zgodijo.
Pomoč
Za ozdravitev je ključno prepoznavanje, da denar nima realne vrednosti, če ne služi izboljšanju kakovosti življenja, zato je pomoč terapevta, ki razume dinamiko finančne psihologije in zgodnjih travmatičnih izkušenj, ključna za povrnitev zdravega ravnovesja med varnostjo in dejanskim bivanjem. Če ste sami v stiski zaradi neobvladovanja nekemičnih odvisnosti v Sloveniji, kliknite tukaj.
Preberite še: Izpoved spletnega hazarderja
