Ko govorimo o ogroženih vrstah, se pogovor hitro zaplete v statistiko, opozorila in črne napovedi. Toda medtem ko se narava sooča z neštetimi izzivi, se odvijajo tudi zgodbe o uspehu, zgodbe, ki jih je vredno slišati. V zadnjih mesecih so strokovnjaki z veseljem sporočili, da se številne vrste vračajo z roba izumrtja.
Ameriški lesni štorklji: vrnitev po štirih desetletjih
Ameriški lesni škratek (wood stork), edina prava štorklja, ki gnezdi v Združenih državah, je bila leta 1984 uvrščena na seznam ogroženih vrst. Takrat je njeno število zaradi izgube življenjskega prostora upadlo za več kot 75 odstotkov.
Danes, po štirih desetletjih prizadevanj, je ameriška služba za ribištvo in divje živali sporočila, da se je populacija lesnih štorkelj povrnila na med 10.000 in 14.000 gnezdečih parov. To je kar dvakrat več kot ob uvrstitvi na seznam. Ptice so danes razširjene v 13 okrožjih južne Georgie, ob obali te zvezne države ter v Mississippiju, Alabami, Floridi, Južni Karolini in Severni Karolini.
Direktor ameriške službe za ribištvo in divje živali Brian Nesvik je ob tem dejal:
“Vrnitev lesne štorklje je pravi uspeh ohranjanja, ki je rezultat trdega dela naših partnerjev”.
Črnolični žličar: mednarodna zgodba o uspehu
Še ena izjemna zgodba prihaja iz vzhodne Azije. Črnolični žličar (Black-faced Spoonbill) je bil konec osemdesetih let na robu izumrtja, zabeleženih je bilo manj kot 300 osebkov po vsem svetu.
Po desetletjih usklajenih prizadevanj za ohranjanje na območju vzhodnoazijsko-avstralske selitvene poti se je vrsta tako opazno okrepila, da jo je Mednarodna zveza za ohranjanje narave (IUCN) leta 2025 s seznama ogroženih (Endangered) prestavila na seznam ranljivih vrst (Vulnerable) .
Ob tej priložnosti bodo 21. marca 2026 prvič obeležili mednarodni dan črnoličnega žličarja. Dan, ki slavi uspeh ohranjanja in hkrati opozarja na pomembnost nadaljnjega varovanja mokrišč.
Zelene morske želve: globalna vrnitev
Po vsem svetu se vračajo tudi zelene morske želve. Mednarodna zveza za ohranjanje narave (IUCN) je vrsto nedavno umaknila s seznama ogroženih. To je mejnik, ki so ga pričakovali desetletja.
“V zadnjih 30 letih opažamo naraščanje števila zelenih morskih želv na globalni ravni,” je pojasnila dr. Amy Bonka, glavna skrbstvena uradnica organizacije Sea Turtle Inc..
Na otoku South Padre v Teksasu se je število pacientov v lokalnem rehabilitacijskem centru v zadnjih desetih letih povečalo s 40–50 na več kot 100 letos. Čeprav to kaže na večje število želv v naravi, pa strokovnjaki opozarjajo, da so želve še vedno ogrožene zaradi človeškega delovanja. Predvsem pa zaradi zapletanja v ribiške vrvi, zaužitja plastike in trkov s čolni.
Vrnitev rdečenogih želv v Kolumbijo
Tudi v Južni Ameriki potekajo pomembni projekti vračanja vrst v naravo. Rdečenoga želva (Red-footed Tortoise), ki jo IUCN uvršča med ogrožene vrste, je bila ponovno naseljena v naravni rezervat La Carranchina v Kolumbiji.
To je prvi znanstveno voden projekt ponovne naselitve te vrste v Kolumbiji. Andrew Walde, višji direktor za ohranjanje pri organizaciji Turtle Survival Alliance, je pojasnil:
“Nekoč so bile rdečenoge želve pogoste po severni Kolumbiji, vendar so lokalne populacije zaradi uničevanja habitata in prekomernega lova dramatično upadle“.
Vse te zgodbe imajo skupni imenovalec: vztrajno, usklajeno in znanstveno vodeno delo ljudi: raziskovalcev, prostovoljcev, lastnikov zemljišč in lokalnih skupnosti. Vrnitev lesne štorklje je bila mogoča, ker so se različni deležniki združili okrog skupnega cilja. Črnolični žličar se vrača, ker so države vzdolž celotne selitvene poti sodelovale pri varovanju mokrišč. Rdečenoge želve v Kolumbiji imajo drugo priložnost, ker so skupnosti prevzele odgovornost za obnovo.
In prav to je najmočnejša misel, ki jo lahko odnesemo: narava je odporna. Če ji damo priložnost, z dovolj prostora, dovolj zaščite in dovolj časa, se pogosto znajde sama. A še pomembneje je, da te zgodbe dokazujejo, da naša prizadevanja niso zaman. Vsak obnovljen hektar mokrišča, vsak rehabilitiran osebek, vsaka sodelovalna pobuda, vse to se sešteva.
