V družbi, kjer se od moškega pričakujeta neomajna moč in popolna samokontrola, se meja med zdravim življenjskim slogom in nevarno boleznijo hitro zamegli. Disciplina, ki jo okolica pogosto slavi, lahko postane le krinka za globoko osebno stisko. Kdaj se torej predanost športu in prehrani prevesi v patologijo? Odgovore smo poiskali pri Andreji Modrin Švab, psihologinji, geštalt psihoterapevtki in vodji Svetovalnice za motnje hranjenja MUZA.
Ko disciplina postane sredstvo zlorabe
Mnogi moški verjamejo, da so strogi režimi treningov in prehrane dokaz njihove moči, a Andreja Modrin Švab opozarja na tanko linijo, ki loči well-being od uničenja. Disciplina preide v bolezen v trenutku, ko posameznik ne sledi več smernicam za zdravje, temveč začne svoje telo zlorabljati.
Motnja hranjenja nastopi takrat, ko govorimo o reguliranju čustvenih potreb preko destruktivnega odnosa do telesa in prehranjevanja,
pojasnjuje strokovnjakinja.
Ko se treningi stopnjujejo do izčrpanosti, ko obroke zamenjajo rituali, kot so stradanje, prenajedanje ali celo jemanje odvajal, telo preneha biti zaveznik. Postane objekt, ki ga posameznik uporabi za utišanje notranje bolečine in nizke samopodobe, ki je bila tam prisotna že dolgo pred prvimi znaki bolezni.
Kompleksno ozadje: Zakaj moški zboli?
Razlogi, zakaj moški zapadejo v začaran krog motenj hranjenja, niso nikoli enoznačni, temveč gre za preplet številnih dejavnikov, ki se nalagajo skozi leta. Na eni strani so tu genetske predispozicije in individualne osebnostne poteze, kot sta ekstremni perfekcionizem in pretirana občutljivost na odzive okolice. Moški, ki zbolijo, imajo pogosto težave s postavljanjem mej in izražanjem t.i. agresivne energije, kar vodi v to, da svojo stisko usmerijo vase – v svoje telo.
Vpliv primarnih navezav
Velik del zgodbe se skriva v družinski dinamiki. Če so starši nenehno nihali med dietami, se sramovali svojega videza ali pa so bila čustva v družini zatrta, otrok dobi sporočilo, da je telo objekt, ki ga je treba nenehno popravljati. Ko k temu dodamo še vpliv medijev, ki narekujejo nerealne ideale mišičastih teles, postane pritisk neznosen.
Vse te plasti pa se v polno motnjo hranjenja običajno prevesijo ob konkretnih življenjskih sprožilcih. To so lahko selitve, ljubezenska razočaranja, izguba službe ali celo smrt bližnjega. Vsaka stresna situacija, ki zamaje moškega v njegovem temelju, lahko povzroči beg v destruktivne prehranske navade, saj mu ti rituali dajejo navidezen občutek nadzora nad življenjem.
Nevidna bolezen v senci odvisnosti
Ker se te bolezni še vedno napačno označujejo kot “ženske”, moške ob njih preplavi močan sram. “V preteklosti so jih celo zamenjevali z depresijo,” pravi Modrin Švabova. Posledica tega je, da moški pomoč poiščejo prepozno, čeprav za kompulzivnim prenajedanjem zboli enako število moških kot žensk. Vse bolj prisotna pa je tudi bigoreksija, kjer želja po mišicah postane patološka obsedenost, ki uničuje socialno in osebno življenje.
Pot do svobode: Okrevanje je mogoče
Okrevanje je dolgotrajno in pri obeh spolih zahteva podoben pristop, ki pogosto traja od enega do treh let. Vključuje tako terapevtsko delo kot včasih pomoč psihiatra, cilj pa je vedno enak: povrniti človeku njegovo dostojanstvo in zdrav odnos do telesa.
Rada bi opogumila moške in fante, da se v primeru opažanja spremenjenih vedenj obrnejo na našo svetovalnico,
zaključuje psihoterapevtka (povezava do svetovalnice).
Če opazite nespečnost, krivdo po jedi, zapiranje vase ali stopnjevanje nerealnih zahtev do sebe, ne čakajte. Uvodni pogovor v Svetovalnici MUZA je prvi korak stran od uničujoče “discipline” in nazaj k resničnemu, boljšemu življenju.
Preberite še: Pritisk popolnega videza
