Večina ljudi si ne predstavlja, da bi lagala. A če smo iskreni, vsi kdaj rečemo kaj, kar ni čisto res. To so tiste majhne laži.
Ne gre za velike laži. Gre za majhne, skoraj neopazne.
Na primer “sem že na poti“, ko v resnici še vedno iščemo čevlje. Ali pa “nimam časa“, ko si v resnici samo želimo malo miru.
Pogosto rečemo “vse je v redu“, tudi ko ni. Ne zato, ker bi hoteli koga zavajati, ampak ker se nam ne da razlagati ali pa ne želimo odpirati teme.
Takšne majhne laži so pogosto način, kako si poenostavimo situacije. Kako se izognemo nelagodju ali pa zaščitimo sebe. Včasih z njimi ščitimo tudi druge. Da ne bi koga prizadeli, da ne bi ustvarili konflikta, da bi stvari ostale bolj enostavne.
A zanimivo je, da se v teh majhnih stavkih pogosto skriva več, kot se zdi. Utrujenost. Nejevolja. Potreba po prostoru. Ni nujno, da je vsaka takšna laž problem. Dobro pa je, da jih kdaj opazimo. Da se vprašamo, zakaj smo nekaj rekli tako, kot smo.
Ker včasih že majhna iskrenost naredi veliko razliko.
