Če si bil otrok ali najstnik v 2000-ih, potem obstaja velika verjetnost, da ti bi že ena sama slika stare tehnologije, sobe iz otroštva ali šolskega hodnika sprožila nenaden “čustveni glitch”. Tisti občutek, ko za sekundo pozabiš, koliko si star, in se mentalno spet znajdeš na kavču z daljincem v roki, medtem ko v ozadju igra MTV ali Cartoon Network.
2000-a so bila čuden, lep miks vsega: plastika, bleščice, prevelike kavbojke, Viber in zvonjenje Nokia telefonov, ki jih danes prepoznamo v sekundi, tudi če jih ne slišimo že 15 let.
Ko je bil “selfie” še čudna beseda
Če pogledaš stare fotke iz začetka 2000-ih, boš hitro opazil, da ljudje niso delali 37 identičnih selfijev, dokler niso dobili “pravega kota”. Namesto tega so bile digitalne kamere s slabšo resolucijo in tisti značilni blisk, ki ti je za pet minut uničil vid.
In ja, tudi vsaka druga slika je bila rahlo zamegljena, ampak to je bil čar. Nihče ni rekel “počakaj, to objavim na storyju”, ker storyjev pač še ni bilo. Ostal pa je lep spomin.
Flip telefoni in “T9 trauma”
Nokia 3310, Motorola Razr, Sony Ericsson s tistimi majhnimi gumbi … če si znal napisati SMS brez gledanja, si bil praktično čarovnik.
In ne pozabimo T9 pisanja: “hej” si lahko napisal v 0,2 sekunde ali pa v 3 minutah, odvisno od tega, koliko si bil v formi. Vsak SMS je bil mini projekt, ne nekaj, kar napišeš mimogrede med hojo.
Viber era: kjer se je dogajalo vse pomembno
Vse pomembno se je dogajalo v Viber skupinah, reagiral si s “stickerji” in si mislil kako si kul.
In če si bil res pogumen, si si spremenil nickname v nekaj dramatičnega, tipa: “broken inside” ali “don’t talk to me”. Potem pa si čakal, da ti simpatija končno napiše “hej”.
In tisti zvok, ko je nekdo prišel online? To je bil današnji “notification dopamine hit”.
CD-ji, MP3-ji in kriminalno slabe slušalke
Glasba ni bila “streamana”. Glasbo si imel.
Na CD-jih, na zapečenih ploščkih, na iPodu ali MP3 playerju, kjer si imel 143 pesmi in 12 jih je bilo vedno iz istega obdobja, ker si bil prelen, da bi jih zamenjal.
In ja, polovica slušalk je imela kontakt, ki je delal samo, če si kabel držal pod točno določenim kotom.
Sobice, ki so bile 100 % osebnost
Če pogledaš stare fotke sob iz 2000-ih, vidiš plakate na vsaki steni, CD stolpe, računalniške mize iz lesa, kabelski kaos pod mizo in CRT monitor, ki je bil težji od današnjega televizorja
In nekje v kotu verjetno tudi Game Boy, Tamagotchi ali vsaj kup “random” stvari, ki so bile takrat pravi zaklad.
TV era: ko si moral biti točno ob 18:00 pred ekranom
Netflix? Ne.
Če si zamudil epizodo, si jo zamudil. To je bilo to.
Cartoon Network, Disney Channel in Nickelodeon, to so bile svete ure dneva. In reklame? Tudi reklame si si zapomnil, ker si jih gledal stokrat. Točno si že vedel katera glasba je pri kateri reklami in kateri slogan imajo za kateri avto.
Zakaj nas to še vedno tako prevzame?
Ker 2000-a niso samo čas. Postalaa so nek občutek.
Bila so počasnejša komunikacija, več čakanja, več nepopolnih fotk, več spontanosti. In mogoče ravno zato danes vsaka slika iz tistega obdobja zadene kot mini časovni stroj.
