Pri 23 letih se mu je življenje v trenutku obrnilo na glavo. Med plezanjem v Gozdu Martuljku je doživel hudo nesrečo, po kateri je pristal na invalidskem vozičku. Danes pa Matej Arh dokazuje, da tudi najtežja preizkušnja ne pomeni konca aktivnosti in ciljev, piše Siol.net.
“Plezal sem, udaril sem v led s cepinom, potem pa se je zgodilo sosledje dogodkov. Odlomil se je kos ledu, bilo je več razlogov, zakaj se je to zgodilo, narediš majhno napako, nato drugo, tretjo … Zdi se mi, da se nesreča redko zgodi le zaradi enega dogodka, ampak je ponavadi sosledje dogajanja. Cepin sem takrat potegnil skozi led, potem sem padel najprej 15 metrov, nato sem padel na polico, potem pa sem se odbil in padel še približno 25 metrov ter na koncu s pomočjo varovalne vrvi in soplezalcev obvisel približno dva metra nad naslednjo polico, tako da je bilo vsega skupaj približno 40 metrov padanja. Ves čas sem bil pri zavesti in vsega se spomnim,” tudi ob pripovedovanju o nesreči brez cmoka v grlu razlaga Arh.
“Največja razlika je to, da lahko en dan delaš vse, naslednji pa ne moreš vstati iz postelje,” se spominja obdobja po nesreči leta 2017, ko je sledila dolga rehabilitacija v UKC Ljubljana in na Soči. A kljub šoku in negotovosti se je hitro odločil, da bo življenje nadaljeval čim bolj polno.
Šport ostal v središču njegovega življenja
Kljub invalidnosti se je vrnil k plezanju, kjer je kasneje osvojil tudi medaljo na svetovnem prvenstvu v paraplezanju. “S tem padcem nisem dobil odpora do plezanja. Ko sem videl, da se še vse da, sem vedel, da grem naprej,” pravi.
Poleg plezanja se je uveljavil tudi v košarki na vozičkih, kjer igra za ekipo Parasport Slovenia in nastopa tudi v Italiji. S slovensko ekipo je že osvojil naslov v Ligi NLB Wheel, letos pa ciljajo na njegovo obrambo.
Košarka na vozičkih je, kot pravi, veliko bolj zahtevna, kot si marsikdo predstavlja. “Je zelo kontaktna, včasih celo agresivna, ampak predvsem ekipna igra,” pojasnjuje.
Danes poleg športa dela tudi kot inženir in se ukvarja s 3D-modeliranjem. Kljub napornemu tempu priznava, da mu pogosto zmanjka časa za vse: “Včasih mi zmanjka ur v dnevu, potem pa malo trpi spanec.”
Njegova zgodba ni le športna, ampak življenjska. Prijatelji so ostali ob njem, šport pa mu je dal novo skupnost in nov smisel. “Tisti pravi prijatelji so bili zraven pred nesrečo, po njej in danes,” pravi Arh, ki svojo izkušnjo deli brez olepševanja.
Danes živi aktivno, tekmovalno in predvsem polno življenje, na vozičku, a brez zavor.
