Duševno zdravje nima spola, pravica do zdravja pa pripada vsakemu otroku. Toda način, kako otroci svojo stisko doživljajo, izražajo in o njej spregovorijo, je še vedno pogosto povezan s pričakovanji družbe glede tega, kako naj bi se vedli deklice in kako dečki. Na to je ob zaključku mednarodnega projekta SPARK opozorila varuhinja človekovih pravic Republike Slovenije dr. Simona Drenik Bavdek.
V ospredju duševno zdravje otrok in mladih
Zaključna konferenca projekta SPARK z naslovom Katerega spola je duševno zdravje? je 5. in 6. oktobra potekala v Ljubljani. V ospredju so bili duševno zdravje otrok in mladih, vpliv spolnih pričakovanj na prepoznavanje in izražanje stisk ter vprašanje, kako otrokom zagotoviti pravočasno in ustrezno podporo.
Na konferenci so temo osvetlili z različnih vidikov, od psihologije in javnega zdravja do enakosti spolov, socialnega varstva, preprečevanja nasilja ter vzgoje in izobraževanja.
»Duševno zdravje nima spola«
Varuhinja človekovih pravic je v svojem nagovoru poudarila, da je odgovor na vprašanje, katerega spola je duševno zdravje, z vidika človekovih pravic jasen: duševno zdravje nima spola, pravica do zdravja pa pripada vsakemu otroku.
Vendar pa pogoji za uresničevanje te pravice niso za vse otroke enaki. Deklicam in fantom družba pogosto, tudi nezavedno, sporoča, katera čustva so zanje sprejemljiva, kako jih lahko izražajo, koliko ranljivosti smejo pokazati in kdaj je primerno prositi za pomoč. Prav zato lahko enako stisko pri deklici in dečku odrasli razumejo oziroma prepoznajo različno.
Varuhinja je opozorila, da otrokova stiska nima vedno oblike, ki jo odrasli pričakujejo. Spol ne sme postati »škatla«, v katero razvrščamo otroke: »Vsak otrok je svet zase. Poznavanje razlik nam mora pomagati, da otroka bolje slišimo, ne pa da že vnaprej sklepamo, kaj doživlja.«
Otroka je treba zares poslušati
Posebej je izpostavila pomen poslušanja otrok. Po njenih besedah otrok ni zgolj objekt odločanja, temveč nosilec pravic. »Resnična participacija otrok pomeni, da otroka poslušamo in da ima njegovo mnenje možnost vplivati na odločitve, ki zadevajo njegovo življenje. Ni to, da otroka povabimo, da nekaj pove, potem pa odrasli nadaljujemo po svoje,« je poudarila. Tak pristop Varuh uresničuje tudi z Zagovorništvom otrok, v okviru katerega lahko otroci v varnem okolju izrazijo svojo voljo v postopkih, ki jih zadevajo.
Raziskava pokazala vrzel med pripravljenostjo pomagati in samozavestjo pri prepoznavanju stisk
Na vprašanje, kako dobro odrasli dejansko prepoznavajo otroške stiske, so skušali odgovoriti tudi v projektu SPARK. Izsledki raziskave med šolskimi strokovnimi delavkami in delavci v Sloveniji in Srbiji kažejo, da je pripravljenost pomagati otrokom velika, precej manjša pa je samozavest pri prepoznavanju njihovih čustvenih stisk.
Raziskavo so izvedli med 131 strokovnimi delavkami in delavci osnovnih šol, od tega jih je 79 prihajalo iz Slovenije, 52 pa iz Srbije.
Vodja projekta SPARK in programska direktorica Inštituta za proučevanje enakosti spolov (IPES) Ana Pavlič je rezultate povzela z ugotovitvijo, da je pripravljenost pomagati otrokom zelo velika, zaupanje v lastno znanje pa precej manjše. V Sloveniji je bilo zelo samozavestnih pri prepoznavanju otrokovih čustvenih potreb le pet odstotkov sodelujočih, v Srbiji pa 15 odstotkov.
Spolnih stereotipov se starši morda sploh ne zavedajo
Večina vprašanih sicer meni, da se na otrokovo stisko odziva enako, ne glede na njegov spol. V Sloveniji je tako odgovorilo 63 odstotkov sodelujočih, v Srbiji pa 67 odstotkov. Ko pa so presojali ravnanje svojih kolegic in kolegov, je bil delež precej nižji, v Sloveniji je enakega mnenja ostalo le 29 odstotkov vprašanih.
To nakazuje, da spolni stereotipi niso nujno nekaj, česar bi se odrasli zavedali pri svojem ravnanju, lahko pa vseeno vplivajo na njihovo zaznavanje otroške stiske.
Otroci se bojijo, da bo pogovor o duševnem zdravju znak šibkosti
Podobno sliko je pokazala tudi anketa med 221 otroki, starimi od devet do 16 let. Polovica otrok v Sloveniji in 38 odstotkov otrok v Srbiji je izrazila vsaj nekaj zaskrbljenosti, da bi bil pogovor o duševnem zdravju v šoli razumljen kot znak šibkosti. Skoraj vsak četrti otrok v Sloveniji pa o svojih čustvih pogosto ali vedno molči, ker ga skrbi, kako ga bodo zaradi tega sprejeli drugi.
Otroci se v stiski najpogosteje obrnejo na starše in prijatelje, redkeje pa na učitelje in šolske svetovalne službe.
Prav šola ima pri tem pomembno vlogo, saj so učitelji pogosto med prvimi odraslimi, ki lahko opazijo spremembe v otrokovem vedenju. Ob svetovnem dnevu učiteljev in učiteljic je bilo zato posebej izpostavljeno, da ni dovolj zgolj otroke spodbujati, naj spregovorijo. Odrasle je treba hkrati opremiti z znanjem, da bodo njihovo stisko znali prepoznati in se nanjo ustrezno odzvati.
»Pravice otrok ne smejo biti odvisne od sreče«
Varuhinja je ob tem opozorila na odgovornost institucij. Otrokova pomoč ne sme biti odvisna od tega, ali bo naletel na posebej pozornega učitelja, razumevajočo zdravnico, socialno delavko ali drugo odraslo osebo, ki bo njegovo stisko pravočasno opazila.
»Pravice otrok ne smejo biti odvisne od sreče – od tega, ali bodo naleteli na dovolj pozornega učitelja, razumevajočo zdravnico, socialno delavko ali drugo odraslo osebo, ki bo njihovo stisko pravočasno prepoznala. Dober sistem ne more temeljiti na srečnih naključjih,« je poudarila.
Sistem mora zato temeljiti na poslušanju otrok, pravočasnem prepoznavanju stisk in dostopni strokovni pomoči. Iskanje pomoči pa ne sme biti razumljeno kot znak šibkosti.
Tudi fantje in dekleta se lahko soočajo z različnimi pritiski
Projekt SPARK je nastal prav iz vprašanja, ali odrasli enako hitro prepoznajo enako stisko pri deklici in dečku ter koliko na njihovo presojo vplivajo predstave o tem, kako naj bi se posamezen spol vedel.
Fantje so lahko zaradi pričakovanj, da morajo biti močni, neodvisni in čustveno zadržani, manj pripravljeni govoriti o svojih občutkih ali prositi za pomoč. Dekleta pa se lahko soočajo z drugačnimi pritiski, med drugim z zahtevami po popolnosti, nizko samozavestjo in večjo notranjo kritičnostjo.
Bistvo projekta pri tem ni v tem, da bi otroke razvrščali v skupine glede na spol, temveč prav nasprotno: da bi odrasli prepoznali, kako lahko družbena pričakovanja vplivajo na posameznega otroka, in ga obravnavali kot posameznika.
Pri več kot 600 otrocih opazili spremembe
V okviru projekta so pripravili tudi mednarodni otroški vrh SPARK, ki je decembra lani potekal v Mariboru in na Ptuju, delavnice v razredih ter lov na zaklad na temo duševnega zdravja. V aktivnosti je bilo vključenih več kot 600 otrok.
Rezultati so pokazali, da je mogoče tudi bolj zakoreninjena pričakovanja s primernimi pristopi spreminjati. Delež otrok, ki je po lovu na zaklad menil, da je za dečka sprejemljivo, da joka, se je povečal z 68 na 86 odstotkov.
»Ne delamo si utvar in vemo, da gre za kratkoročne učinke, vendar nam kažejo, da se lahko najtrdnejša pričakovanja včasih spremenijo hitreje, kot bi si mislili,« je dejala Pavlič.
Projekt nastal zaradi vse večjih izzivov duševnega zdravja otrok
Dvoletni projekt SPARK, katerega polni naslov je Strengthening Psychological Awareness and Resilience for Kids, se je začel decembra 2024 in bo trajal do novembra letos. Vodilni partner je Inštitut za proučevanje enakosti spolov (IPES), pri projektu pa sodelujejo Univerza v Mariboru, Center za razvoj trajnostne družbe, Osnovna škola Branka Pešića, Institut za javno zdravlje Kragujevac in Alfa Centar iz Srbije. Projekt sofinancira Evropska unija.
Njegovo izhodišče je, da je duševno zdravje otrok in mladostnikov eno pomembnejših javnozdravstvenih vprašanj. Velik del duševnih motenj se začne že v otroštvu ali mladosti, pandemija covida-19 pa je težave še dodatno poglobila.
Projekt je zato povezal otroke, šolske strokovne delavce, učitelje, starše in širšo skupnost. Namen je bil otroke opremiti z znanjem o duševnem zdravju, jim približati načine iskanja pomoči ter hkrati odrasle usposobiti za boljše prepoznavanje stisk.
Pomemben del projekta je bilo tudi vključevanje otrok iz ranljivejših skupin ter ustvarjanje šolskega okolja, v katerem lahko o čustvih govorijo brez sramu in strahu pred stigmatizacijo.
