Nekoč smo verjeli, da je preteklost trdna in nespremenljiva, prihodnost pa odprta in polna možnosti. Danes se zdi, da se je ta logika obrnila: preteklost se raztopi v varljive različice, prihodnost pa se vse bolj kaže kot neizogibna, že vnaprej začrtana pot, od podnebnih katastrof do vseprisotne umetne inteligence. V svetu vojn, podnebnih sprememb, politične polarizacije in gospodarske negotovosti klasični optimizem zamira, misel na jutri pa spremljajo tesnoba, negotovost in zaskrbljenost.
A je tesnoba zgolj psihološki odziv ali odraža globlje spremembe sodobne družbe? Je mogoče prihodnost misliti drugače kot zgolj skozi scenarije katastrofe in konca? In kakšno vlogo ima pri tem filozofija? Ali lahko sploh pomaga razumeti razloge za naraščajoči občutek negotovosti in ponudi drugačen pogled na to, kar prihaja?
Ob svetovnem dnevu filozofije se bodo na Filozofski fakulteti v Mariboru zbrali priznani misleci, da bi odprli prostor za poglobljen razmislek o teh bistvenih vprašanjih. Kaj lahko filozofija pove o prihodnosti v času globalnih kriz in ali nas lahko, kot je nehote storila Hannah Arendt, opomni, da vsak konec po nujnosti prinaša nov začetek?
Osrednji dogodek ob Svetovnem dnevu filozofije se bo odvijal v četrtek, 19. novembra 2026, ob 13.00 v amfiteatru Filozofske fakultete v Mariboru. Gostje bodo dr. Karolina Babič, dr. Mirt Komel in dr. Luka Omladič, pogovor pa bo moderiral dr. Boris Vezjak. Pri dogodku bodo sodelovale tudi dijakinje in dijaki Škofijske gimnazije Maribor.
Karolina Babič: negotovost kot odprtost možnosti
Dr. Karolina Babič je filozofinja, ki se posveča alternativnim družbenim in ekonomskim praksam, tako v raziskovanju in poučevanju kot v praksi. Je članica Združenja CAAP, nevladne organizacije za krepitev zadružništva. Na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem poučuje etiko in filozofijo edukacije, na Doba Fakulteti pa socialno ekonomijo. Sodeluje tudi z različnimi civilnimi iniciativami ter piše komentarje za portal Disenz in časnik Večer.
V svojem prispevku poudarja, da prakse socialnih in solidarnostnih ekonomij; zadruge, skupnostni projekti in podobno, niso samo alternativni ekonomski modeli, ampak so lahko tudi prakse radikalne transformacije kolektivne zavesti. Če sta pojava upanja in tesnobe v zvezi s prihodnostjo vezana na položaj nemoči, pa so solidarnostne prakse vezane na moč posameznikov in skupnosti, da delujejo in pri tem presegajo vsiljeno liberalno predpostavko o protislovju med individualno svobodo in kolektivnim delovanjem.
Solidarnostne ekonomije po njenih besedah utopično predstavo prihodnosti udejanjajo v sedanjosti, kot mikro realizacije drugačnega sveta in tudi kot trening domišljije, ki si ne toliko zamišlja utopije, ampak eksperimentira s svojim bivanjem. V teh praksah se zaupanje v skupnost in v proces ter odgovornost za rezultate teh procesov kažeta kot politični kategoriji. Negotovost glede prihodnosti je torej v tem kontekstu bolj epistemološka nevednost o prihodnjih stanjih stvari in s tem hkrati odprtost možnosti, kot pa psihološka, torej tesnoba, ker ni kontrole nad prihodnostjo. Ostaja pa uganka, kako socialne in solidarnostne ekonomije strukturno vpeti in okrepiti v politično polarnih sistemih, saj jih tradicionalno ne moremo uvrstiti na levi ali desni spekter, prav tako pa se velik del teh praks umika v tako imenovano politično nevtralnost.
Mirt Komel: ko se preteklost in prihodnost zamenjata
Dr. Mirt Komel je filozof, sociolog, pisatelj in raziskovalec. Doktoriral je iz filozofije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, danes pa je izredni profesor na Oddelku in katedri za kulturologijo na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Raziskovalno se ukvarja s filozofijo, heglo-marksizmom, teoretsko psihoanalizo in (post-)strukturalizmom, sodeluje pa tudi z Mirovnim inštitutom. Je avtor več znanstvenih monografij, med njimi »Poskus nekega dotika«, »Diskurz in nasilje«, »Sokratski dotiki« in »Giljotina duha: Hegel in francoska revolucija«.
Komel opaža, da se je v zadnjem času zgodil čuden obrat v tem, kako si predstavljamo preteklost in prihodnost. Včasih se je zdelo, da je preteklost čvrsta, nepremična in nespremenljiva, saj so se stvari, ki so se zgodile, pač dogodile tako, kot so se. Prihodnost pa je bila odprta in vselej spremenljiva, saj se jo je naslavljalo kot nekaj, na kar lahko vplivamo z delovanjem tukaj in zdaj. Danes pa se zdi, da velja ravno obratno, kakor da bi preteklost in prihodnost strukturno zamenjali mesti.
Ali je prihodnost vklesa v kamen?
Preteklost se je po njegovih besedah (dr. Mirt Komel) raztopila v nekaj, kar se vseskozi spreminja in kaže kot nekaj drugega, kot je nekoč bila, o čemer priča vrsta norih »teorij«, ki jih lahko najdemo na svetovno-smetiščnem spletu: da se antika nikoli ni zgodila, da je bila renesansa izumljena zgolj zato, da se zasenči srednji vek, da moderne revolucije ljudi niso osvobodile, temveč zasužnjile, in da v drugi svetovni vojni prave žrtve zgodovine niso bili anarhisti, komunisti, Judje in Slovani, temveč fašisti, nacisti in domobranci.
Prihodnost pa postaja, v koraku z razvojem umetne inteligence, iz dneva v dan bolj jasno začrtana, nujna in neizogibna, kakor da nanjo sploh ne moremo vplivati, še zlasti ne na procese, ki se zdijo neizogibni, kakor je na primer preteča ekološka katastrofa. Od kdaj torej in zakaj smo pustili, da se je preteklost raztopila v varljivo raztopino, prihodnost pa učvrstila v nekaj, kar se zdi, kakor da je že od vekomaj vklesano v kamen, se sprašuje Komel.
Luka Omladič: apokalipsa ni usojena
Dr. Luka Omladič je filozof, raziskovalec in publicist, ki se ukvarja predvsem s politično in praktično filozofijo, okoljsko etiko, bioetiko ter etiko znanosti in tehnologije. Poučeval in raziskoval je na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani ter bil član Unescove Svetovne komisije za etiko znanstvenega znanja in tehnologije (COMEST). Je nekdanji predsednik Slovenskega filozofskega društva in avtor številnih strokovnih ter publicističnih besedil, zlasti s področja okoljske etike in podnebnih sprememb.
Omladič izhaja iz prispodobe »vesoljske ladje Zemlja« iz 60. let 20. stoletja, ki je bistveno označila prvo, herojsko dobo mišljenja okoljske krize in okoljskega aktivizma. »Ekološka zavest« o sistemski povezanosti vseh bitij, »meje rasti« ali »planetarne omejitve« so njene karakteristične podobe, ki so se dobro utemeljile z empirično znanostjo, manj izrazito pa so se navezale na sistemsko kritiko kapitalističnega proizvodnega načina in lastninskih odnosov. Prav v času rapidnega poslabšanja razmer na »vesoljski ladji« se je zasebna lastnina zgostila do neverjetnih stopenj, in ravno iz teh koncentracij prihajajo nove dominantne podobe našega časa.
Od vesoljske ladje Zemlja do prometejskega apokalipsizma
Te podobe bi lahko označili kot nekakšen prometejski apokalipsizem: Zemlja bo neizogibno propadla, a prihodnost je na Marsu; človeški um in telo sta bedno nezadostna, a nadomestila oziroma izboljšala ju bo »superinteligenca«; demokracija in multilateralno dogovarjanje sta passé, na vrsti je vladavina »najmočnejših«, četudi se v prehodnem obdobju še fotografirajo s kartonastimi figurami politikov stare dobe.
Zdi se, da je boj za prihodnost močno odvisen od strategij na teh poljih. Kljub krizi ali »multikrizi« apokalipsa ni usojena, poudarja Omladič. Nikoli ni prepozno za okoljsko, podnebno in mirovno ukrepanje in predvsem nikoli ni mogoče sprejeti še bolj nevarne pozicije, da »v tem trenutku to ni naša največja skrb«. Javni prostor je pospešeno privatiziran in monopoliziran, globalno prav iz strani nove vele-koncentrirane zasebne lastnine. Kot je usodno pomemben boj za ohranitev preostalega javnega medijskega prostora, ki je povsod ogrožen, so pomembne taktike preobratov, ki so jih vešče v digitalnem mediju rojene generacije, détournement digitalnega javnega prostora od znotraj.
Nazadnje, demokratična politika, ki se hoče zoperstaviti novi organizaciji moči in njenim oportunističnim političnim zaveznikom, potrebuje jasno moralno izhodišče svoje politične mehanike »Politika pravi: ‘Bodite pametni kot kače’; morala dostavlja (kot omejujoči pogoj): ‘in neposredni kot golobi’« (Kant, K večnemu miru). Postavimo, da to moralno izhodišče lahko imenujemo skrb: za sočloveka, sobitje, okolje in preživetje, zaključuje Omladič.
Prostor za poglobljen razmislek
Osrednji dogodek ob Svetovnem dnevu filozofije bo povezal filozofske, sociološke, psihološke in druge poglede na prihodnost ter skušal odgovoriti vsaj na nekatera od ključnih vprašanj: zakaj in kako se sodobne družbe vse bolj opredeljujejo skozi občutek negotovosti, kako na naše predstave o prihodnosti vplivajo politične razmere in krize, vključno z vojnami, podnebne spremembe in umetna inteligenca, ter ali je mogoče prihodnost misliti drugače kot zgolj skozi scenarije katastrofe in konca.
Dogodek je odprt za javnost, več informacij pa je na voljo na spletni strani Svetovni dan filozofije 2026 (tukaj).














