Če ste kdaj obiskali Lovrenc na Pohorju, veste, da kraj zaznamujejo prijazni ljudje, bujna narava in številne dragocenosti kulturne dediščine. Mednje nedvomno sodi tudi Ladejenkovo – najstarejša kmečka lesena hiša v Sloveniji, ki stoji v zaselku Puša, ob cesti proti Rogli.
Strokovnjaki ocenjujejo, da je hiša stara več kot 500 let in da izvira iz 16. stoletja. Prva pisna omemba se pojavi v zemljiški knjigi iz obdobja 1788–1825. Danes velja za pomemben kulturni spomenik, ki je z odlokom zavarovan kot etnološki spomenik in predviden za razglasitev za spomenik državnega pomena.
Lesena konstrukcija, šintlasta streha in železne mreže na oknih
Hiša je zgrajena iz lesenih brun, streha pa je krita s skodlami. Lastnica Mina Pernat pojasni: “Po domače pravimo, da gre za šintlasto streho. Hiša ima majhna, kvadratna okna, ki so ponekod zaščitena z železnimi mrežami, kar govori o tem, da je bila nekoč v lasti bogatejše družine. Tudi notranjost je v celoti lesena; leseni so podi, tla so najverjetneje takšna, kot so bila ob gradnji. Gre za pomemben kulturni spomenik v našem kraju – in ne le v Lovrencu, ampak verjetno kar na širšem območju Pohorja, saj predstavlja način življenja iz tistih časov.”
Ohranjenega je tudi nekaj starega pohištva, kar hiši daje še poseben zgodovinski pečat.
Ena od zanimivosti Ladejenkovega je dejstvo, da nima dimnika. Kurili so v dimnici, prostoru, kjer se je dim širil prosto po prostoru.
“Ta dim naj bi na nek način konzerviral les, ga ohranil, zato je hiša najbrž tudi tako dolgo obstala,” pojasnjuje Mina Pernat. Oče je pred leti obnovil streho, vendar bi bila potrebna že nova obnova, saj lesena konstrukcija zahteva nenehno skrb.
V njej nikoli ni živela lastniška družina
Hiša je skozi zgodovino služila kot najemniško bivališče. V njej so živele različne družine, ki so si jo prilagodile po svojih potrebah.
“Hiša je res skromna, kar priča o tem, kako skromni so bili nekoč ljudje, kako so znali živeti z naravo in kako iznajdljivi so bili. Zaradi debeline zidov je v njej poleti prijetno hladno, pozimi pa se ogreva na tako imenovani šporhet,” še doda sogovornica.
Danes v njej živi potomec ene izmed nekdanjih družin, vendar so določeni prostori še vedno dostopni za obiskovalce.
Možnost ogleda z razlago
Obisk Ladejenkovega je mogoč po predhodnem dogovoru preko lokalnega turističnega društva.
“Možni so skupinski ogledi, posamezni pa redkeje. Ogledate si lahko dve sobi, ki jih gospod ne uporablja. V eni je razstava, druga soba pa je prazna. Ko vstopimo, pridemo v večji prostor, mi mu pravimo ‘lopa’, v katerem so le miza in stoli, potem pa sta na levo in desno ti dve sobi. To je v bistvu več ali manj vse, kar je v hiši. Črna kuhinja, ki jo uporablja gospod, je v določeni meri še vedno ohranjena.”
Čeprav ima Ladejenkovo velik potencial kot turistična točka, ga omejujejo strogi pogoji spomeniškega varstva in pomanjkanje sredstev.
“Vse skupaj bi za nas predstavljalo velik finančni zalogaj. Morda bi lahko z manjšimi sredstvi vzpostavili turistične oglede. Treba bi bilo veliko vložiti tudi v promocijo – brez Facebooka, Instagrama in podobnih platform danes ni zanimanja,” pravi Pernatova.
Od kod ime Ladejenkovo?
Poimenovanje “Ladejenkovo” izhaja iz prvih zapisov v 18. stoletju, a se je zapis in izgovorjava skozi čas nekoliko spreminjala.
Ob hiši stoji tudi kozolec – toplar, ki pa ni značilen za ta del Slovenije.
“Mislim, da je daleč naokoli edini tak. Uporabljali so ga pri kmečkih opravilih. Zgrajen je bil naknadno, tako da ni tako star kot hiša. Ima opečno kritino, sicer pa je v celoti lesen.”
Na domačiji poteka tudi gozdna učna pot. V preteklosti so se tu odvijale različne prireditve, kot so Jezernikova poroka, otroške delavnice in razstave. V muzejski sobi je bila pred leti na ogled razstava v spomin na lovrenškega posebneža Jakoba Pauliča – Sadonika, samouka, romarja, časopisnega poročevalca in velikega ljubitelja knjig.
