V zgodnjih urah v soboto, 28. februarja 2026, so se nad Teheranom sprožile sirene za zračni napad. Ameriški predsednik Donald Trump je na družbenem omrežju Truth Social objavil video, v katerem je napovedal “velik napad” na Iran. “Naš cilj je braniti ameriško ljudstvo z odpravo neposrednih groženj iranskega režima,” je dejal Trump.
Povzetek dogajanja
V soboto zjutraj so ZDA in Izrael sprožile obsežne vojaške napade na Iran, ki so jih poimenovali “Operacija Epic Fury”. Po navedbah Pentagona gre za nadaljevanje junijske vojne, v kateri so ZDA “popolnoma uničile” iranski jedrski program. Tokratni napadi pa so veliko obsežnejši. Ciljali so vojaške objekte, raketna oporišča in poveljniške strukture po vsej državi.
A napadi niso bili omejeni le na vojaške cilje. V mestu Minab na jugu Irana je raketa zadela dekliško šolo Šajareh Tajjebeh. Po navedbah iranskih oblasti je umrlo najmanj 168 učenk, starih od 7 do 12 let. Ameriški obrambni minister Pete Hegseth je potrdil, da ZDA “preiskujejo” incident, a dodal, da ameriška vojska “nikoli ne cilja civilnih objektov”. Istočasno so izraelske sile napadle iranske sisteme zračne obrambe, Iran pa je sprožil povračilne napade na ameriške baze v Bahrajnu, Kuvajtu, Katarju in Združenih arabskih emiratih.
Uradni razlog: “Odprava neposrednih groženj”
Trump je v svojem nagovoru utemeljil napad s tremi ključnimi argumenti. Prvi se dotakne jedrske grožnje. Iran naj bi bil na pragu izdelave jedrskega orožja, čeprav je Trump sam junija 2025 trdil, da so ameriški napadi iranski jedrski program “popolnoma uničili”. Drugi so balistične rakete. Iran naj bi razvijal rakete, ki bi lahko dosegle celinske ZDA. Tretji pa je Zgodovinski dolg. Trump je omenil 47 let sovraštva, od talcev leta 1979 do bombnega napada na ameriško veleposlaništvo v Bejrutu leta 1983. “Ne bomo več prenašali,” je dejal.
A težava je v tem, da teh trditev ne podpirajo obveščevalni podatki. Poročilo obrambne obveščevalne agencije (DIA) iz leta 2025 je ocenilo, da bi Iran lahko razvil medcelinsko balistično raketo šele do leta 2035, če bi se sploh odločil za to.
Visoki ameriški uradniki so v zaprtih briefingih priznali, da ni bilo jasnih dokazov o neposredni iranski grožnji. Senator Mark Warner, podpredsednik senatnega obveščevalnega odbora, je za CNN dejal, da ni videl nobenih obveščevalnih podatkov, “ki bi kazali, da je Iran na robu kakršnega koli napada na ZDA”. Po njegovih besedah je predsednik “začel vojno po izbiri”.
Igra dvojnega obraza: Pogajanja kot dimna zavesa
Morda je najbolj pretresljiv podatek, da so se ZDA z Iranom pogajale vse do dne pred napadi. 26. februarja so v Ženevi potekala zadnja pogajanja, ki so se zaključila z omansko posredniško izjavo, da so “dosegli preboj”. Iran naj bi privolil, da “nikoli ne bo skladiščil obogatenega urana”.
Kitajska tiskovna agencija Xinhua je v analizi zapisala, da je “najbolj cinično, da se je ta nezakoniti napad zgodil med diplomatskimi pogajanji, kar popolnoma krši načelo dobre vere v mednarodnem pravu in diplomatske kanale spremeni v krinko za vojaške operacije”. Iran je sporočil, da je to dokaz, da ZDA uporabljajo pogajanja kot “orodje za zavajanje”.
Kitajski zunanji minister Vang Ji je v pogovoru z ruskim kolegom Sergejem Lavrovom dejal, da so “napadi ZDA in Izraela na Iran med pogajanji nesprejemljivi” in da je “javno ubijanje voditelja suverene države ter spodbujanje menjave režima nesprejemljivo”.
Pravi cilj: Menjava režima
Trump je bil v svojem nagovoru presenetljivo odkrit. Prebivalcem Irana je sporočil: “Ura vaše svobode je napočila. Ko bomo končali, prevzemite svojo vlado. To bo vaša edina priložnost v generacijah”. Pripadnikom iranske revolucionarne garde (IRGC) pa je svetoval: “Odložite orožje in prejmite popolno imuniteto ali pa se soočite z gotovo smrtjo”.
Izraelski premier Benjamin Netanjahu je bil prav tako jasen: Iranu je treba “odvzeti zmožnost preživetja”. Analitiki poudarjajo, da so ZDA po vzoru akcije v Venezueli januarja 2026, ko so ujele predsednika Nicolása Madura, poskušale ponoviti scenarij “uspešne odstranitve voditelja”. Po poročanju CNN so bili tarče v Teheranu tudi visoki iranski uradniki, vključno z vrhovnim voditeljem ajatolo Alijem Hamenejijem. Po nekaterih neuradnih podatkih naj bi bil Hamenej v napadih ubit, a iranske oblasti tega za zdaj niso potrdile.
Toda kot opozarja Foreign Policy, je Iran devetdesetmilijonska, večetnična država. Če režim razpade, nihče ne ve, kaj bo sledilo. Izkušnje iz Iraka, Libije in Afganistana kažejo, da menjava režima pogosto vodi v dolgotrajni kaos in človeško trpljenje.
Je napad sploh zakonit?
Pravni strokovnjaki so enotni: napad je po mednarodnem pravu nezakonit. Profesorica mednarodnega kazenskega prava na Univerzi v Amsterdamu Marjolein de Hoon je za AP dejala, da napad na Iran “predstavlja agresijo”. “To krši prepoved uporabe sile, ki je temelj mednarodnega pravnega reda. Ni pravne podlage. Ne gre za samoobrambo pred iranskim napadom ali neposredno grožnjo, prav tako ni resolucije Varnostnega sveta ZN,” je pojasnila.
Generalni sekretar ZN Antonio Guterres je Varnostnemu svetu sporočil, da so “napadi ZDA in Izraela kršitev Ustanovne listine ZN”.
Tudi v ZDA samih so se oglasili kritiki. Senator Jack Reed, demokratski član senatnega odbora za oborožene sile, je dejal, da administracija kongresu “ni dala pravih briefingov ali obveščevalnih podatkov” pred napadi. Kongresnik Thomas Massie, republikanec iz Kentuckyja, je napade označil za “vojna dejanja brez odobritve kongresa”.
Senator Ruben Gallego, veteran iz Iraka, je na družbenih omrežjih zapisal: “Američani ne bi smeli plačati najvišje cene za menjavo režima in vojno, ki ni bila pojasnjena ali utemeljena ameriškemu ljudstvu”.
Cena, ki jo plačujejo najbolj nedolžni
Medtem ko se politiki v Washingtonu in Teheranu prerekajo o legitimnosti napadov, so najvišjo ceno plačale učenke v Minabu. A šolo ni zadela le ena raketa, zadeli naj bi jo dve. In druga naj bi ubila tiste, ki so iskali zavetje.
Teheran trdi, da je šolo zadela ameriška raketa, namenjena v sosednje pomorsko oporišče iranske revolucionarne gard . Analiza satelitskih posnetkov, ki jo je opravil New York Times, je pokazala, da je šolska stavba močno poškodovana zaradi natančnega udara, ki je sovpadal z napadi na sosednje oporišče.
Pentagon je sporočil, da “preiskuje” incident, in poudaril, da ameriška vojska “nikoli ne cilja civilnih objektov”. Toda za 168 družin v Minabu je preiskava prepozna.
Kaj sledi?
Iran je sprožil povračilne napade na ameriške baze v regiji in zagrozil z blokado Hormuške ožine, skozi katero gre tretjina svetovne nafte. Arabske države v Zalivu so v paniki. Bojijo se, da bo konflikt ušel izpod nadzora in zajel celotno regijo.
Hkrati se ZDA soočajo z resnim pomanjkanjem protiraketnih streliv. Med junijsko vojno so porabile zaloge, ki so jih nabirale leta, in polnjenje skladišč bo trajalo. Kot opozarjajo analitiki, bi vsak večji spopad s Kitajsko ali Rusijo v tem trenutku pomenil katastrofo. Orožja preprosto ni dovolj.
Ima ZDA pravico streljati in se politično vpletati v Iran?
To je ključno vprašanje, na katerega mora odgovoriti vsak sam.
Vendar mednarodno pravo je jasno: Država sme uporabiti silo proti drugi državi le v dveh primerih Če gre za samoobrambo pred oboroženim napadom ali če ji to dovoli Varnostni svet ZN. Noben od teh pogojev ni bil izpolnjen. Iran ni napadel ZDA. Varnostni svet ni izdal nobene resolucije. Napad je bil izveden med pogajanji, ko je Iran kazal pripravljenost za kompromis.
Obveščevalni podatki ne podpirajo teorije o “neposredni grožnji”. Celo ameriški uradniki so v zaprtih briefingih priznali, da ni bilo dokazov o iranskih pripravah na napad. Že sama menjava režima ni dovoljen cilj vojne. Ustanovna listina ZN izrecno prepoveduje vmešavanje v notranje zadeve suverenih držav. Ko Trump poziva Irance, naj “prevzamejo svojo vlado”, s tem odkrito poziva k strmoglavljenju tuje oblasti, kar je v mednarodnem pravu prepovedano.
Cena je previsoka. 168 ubitih učenk. Šest ameriških vojakov, katerih smrt je administracija že potrdila. In to je šele začetek. Kot je Trump sam dejal leta 2012, ko je (zmotno) napovedoval, da bo Barack Obama začel vojno z Iranom: “Začel bo vojno, veste, življenja bodo zapravljena brez razloga”.
Danes te besede zvenijo kot preroške. Le da njihov avtor ni več kritik, ampak tisti, ki je vojno dejansko začel. In vprašanje, ki visi v zraku, je preprosto: po kakšni pravici?
