Vprašanje, ki se vse pogosteje pojavlja v pogovorih med mladimi, pa tudi starejšimi, je ali si sploh še želimo otrok?
Če je bilo nekoč samoumevno, da življenje vodi v družino, danes temu ni več tako. Mladi se soočamo z drugačnimi razmerami, drugačnimi vrednotami in pogosto tudi drugačnimi željami.
Zato sem med mladimi preverila, kako razmišljajo o starševstvu, ali si otrok želijoali ne, in kaj bi za njih pomenilo imeti otroka.
Ali si mladi torej želijo otrok?
“Si me glih dobila, kr o tem razmisljam in ne vem. Pač prej bi bla ziher da ne, kr nism hotla nardit the sacrifices necessary da bi bla mama (na otroku porabljala denar, da se moje življenje vrti okoli otroka itd.) zdaj pa sm tak… hmmm, mogoče. Pač res mislim da če bi mela otroka bi se potrudila po najboljših močeh za njega, strah me je samo, da bi ga travmatizirala.” – Ž, 25
“Če sm čisto iskrena, ja si želim otroke, to se mi zdi kot eden izmed mojih manjših ciljev v življenju. Ker otroke, vsaj v mojih očeh, imaš ko si finančno stabilen, imaš dovolj urejeno življenju, si dovolj siguren da lahko za to življenje, ki pride na svet poskrbiš in mu nudiš kar potrebuje brez ovir ali težav. In imela bi jih ker se z njimi ustvari neke posebne sorte ljubezen, družina nekaj novega, lahko podaš naprej svoje znanje, zgodovino. Če pa obstaja razlog zakaj ne bi, ja, verjetno zaradi ekonomije, dohodkov. Svet je precej “v slabem stanju” in marsikdo noče otroka dati na tak svet. Ali pa tudi ker ni idealnega partnerja in ne moreš zaupati kar vsakemu.” – Ž, 21
“Meni se zdi, da bo življenje postalo ful statično, ko imaš enkrat stabilen šiht in si verjetno z istim partnerjem veliko časa. Potem se mi zdi, pač, kaj bom delal 30 let brez otrok, ko bo skos isto. Pa videti novo življenje in delati vse za uspeh tega življenja se mi zdi res lepo. Zdi se mi, da sem že kar nekaj pogruntal o tem, kako se obnašati v družbi, in bi rad to naprej učil otroke. Pa predstavljam si, ko si star, bi rad imel še familijo, ki jo lahko obiskujem in oni mene, pa ko umrem, ne bi bil takoj pozabljen, ko bi na primer umrl še moj partner. Bi bilo lepo biti “remembered”, tudi če samo nekdo v knjigi bere, da je živel njegov praprapradedek, ki se je rodil 2005 in umrl 2081.
Za čas pa ne vem, odvisno od koga, ampak jaz si mislim, da čim prej okoli tistega časa, ko imaš partnerja, s katerim pričakuješ, da boš še celo življenje, in ko imaš oziroma imata s partnerjem nek stabilen šiht, da bosta lahko podpirala še enega človeka in imela prostor za družino – neko hišo ali stanovanje. Malo pred tem, če lahko pričakuješ, da boš dobil šiht ali nekako denar, po moje tudi ni slabo.
Zdaj za leta pa ne vem, odvisno od faksa in vsega. Kakšni ljudje z dobro tehniško srednjo izobrazbo imajo lahko že pet let stabilen šiht pri 23 letih, jaz pričakujem, da bom to dosegel pri ~27 letih, plus minus (bolj plus) tri leta. – M, 20
“Zgodnje najstništvo sem preživel s prepričanjem, da si otrok ne želim. Mami mi je govorila, naj tega raje ne naznanjam na glas, saj sem premlad, da bi vedel o tovrstnih, recimo jim, življenjskih željah, katerih trenutek hiter zapis je nespremenljiv. Starejši kot sem bil, vedno več sem o tem (in drugem) razmišljal, več kot sem razmišljal, več sem vedel o življenju in posledično ˝življenjskih željah˝. Z vedno večjo sliko življenja se je pojavila torej tudi moja želja po otrocih.
Pogosto si v vsakodnevnih situacijah predstavljam, o katerih znanjih, izvlečenih iz rečenih izkušenj, bom pripovedoval svojim otrokom ter na kakšen način, da jim bo rečeno olajšalo premikanje po potezah te slike. Čeprav so njihova slika in glasovi zamegljeni, saj si jih v naslednjih 10 letih še ne predstavljam, so te trenutki, ki si jih lahko, dovolj močni, da vem, kdo natančno želim biti za bitja, ki bodo za prvo knjigo znanja o življenju brali mene. Rad bi si mislil, da bom vedel, ko bom postal natančno ta oseba-knjiga. Vendar pa ne bi govoril resnice, če bi rekel, da se ne bojim prvih besed, ki sem jih izrekel o svoji želji po družini. Strah me je neznanja, s katerim živimo vsi; kaj se dogaja izven moje vednosti, trenutno ob pisanju o strahu. Ne vem, ali verjamem v ˝kaj več˝ ali ne, a se ne morem otresti vprašanja; ga (strah) s prenašanjem izven svoje glave naredim resničnega, ali ga s tem izpustim, on pa začne teči, saj sedaj želi tudi sam pretipati vse špranje in kotičke potez te slike.” – M, 21
Mladi so zelo razdvojeni
Odgovor na vprašanje, ali si mladi želijo otrok, je torej daleč od preprostega. Mnogi imajo še vedno predstavo o tem, da je otrok skoraj “obvezen” da bodo uspešni. Vse več mladih pa premišljeno izbira ali je otrok res prava odločitev v njihovem življenju. Vedno večja samostojnost v družbi vodi tudi do močnega individualizma, ki pa za samo ustvarjanje družine ni najboljši.
Morda si mnogi mladi tudi želimo otroke, a pod drugačnimi pogoji, kot so veljali nekoč. Mnoge ženske nočejo biti same doma z otrokom, želijo si kariero, ki pogosto ni združljiva z družino.
Odločitev za družino, tako, danes vsekakor ni več samoumevna, temveč premišljena. Pomembno je, da vsak izbere zase kaj mu ustreza, saj bo tako več srečnih ljudi in družin.
