Včeraj je minilo 109 let od potopa ladje H.M.H.S. Britannic – sestrske ladje legendarnega parnika, ki je na svoji krstni plovbi namesto New Yorka dosegel dno Atlantika. Vendar Titanic ni bil edina čezoceanka, ki jo je za družbo White Star Line zgradila ladjedelnica Harland & Wolff v Belfastu. Že pred Titanicom so po naročilu družbe zgradili ladjo Olympic, ki je bila edina izmed trojice, ki je dočakala daljšo kariero.
(Ne)potopljivi Britannic
Po katastrofi v Atlantiku aprila 1912 so se v White Star Line odločili, da R.M.S. Olympic, ki je bil v obratovanju že leto dni, opremijo z ustreznim številom rešilnih čolnov. Največ pozornosti pa so na že dokočani ladji, kakor tudi na Britannicu, katerega gradnja je še potekala, namenili t. i. preventivnim ukrepom. Prav ti so pri Titanicu zatajili.
Izboljšane so bile črpalke, dvojnemu dnu pa so v osrednjem delu obeh ladij dodali tudi t. i. notranji trup. Največja sprememba ladijske varnosti pa se je nanašala na izboljšave sistema ladijskih vodotesnih prekatov. Na Titanicu in Olympicu je pred nesrečo večina pregrad segala le do palube E, kar je omogočalo plovbo v primeru poplavljenih štirih od šestnajstih predelkov. Ker je imel Titanic poškodovanih pet oziroma šest prekatov, se je zaščita izkazala za nezadostno.
Spremembe po nesreči so obema preostalima čezoceankama omogočile, da preživita škodo, kakršno je utrpel Titanic. V primeru puščanja šestih prekatov bi morali ostati na vodni gladini.
Ladja sanj, ki to nikdar ni postala
Lastniki družbe White Star so v Britannic polagali upe, da bo opral ime družbe, ki jo je zaznamovala ena najhujših pomorskih nesreč v zgodovini. Zato so poleg izboljšane varnosti Britannic nameravali narediti še razkošnejšega od Titanica. Inovacije so vključevale marmornat plavalni bazen, orgle ob velikem stopnišču in kopalnice v skoraj vsaki kabini – to je bila velika novost, saj je morala večina potnikov na tedanjih čezoceankah, tudi na Titanicu, uporabljati skupne kopalnice in sanitarije.
Velikopotezne načrte pa je preprečil izbruh prve svetovne vojne. White Star Line je bil prisiljen nedokončani Britannic predati britanski vladi, ki ga je preuredila v bolniško ladjo.
H.M.H.S.
V prvem letu vojne je Britannic služil kot His Majesty’s Hospital Ship oziroma »bolniška ladja njegovega veličanstva«. V teoriji bi moral biti varen pred sovražnikovimi napadi, zlasti podmornicami. Ena izmed njih je leta 1915 s samo enim torpedom potopila potniško ladjo R.M.S. Lusitania.
Glede na vojno pravo bi moral biti Britannic varen pred podmorniško grožnjo: jasno je bil označen z belo barvo, rdečimi križi, zeleno črto in zeleno osvetlitvijo. Sovražnik ga torej ni smel napasti.
Po nekaj uspešnih potovanjih je britanska vlada nameravala ladjo vrniti lastnikom, a je bila vnovič prisiljena spremeniti odločitev zaradi povečanega števila žrtev na bojiščih v vzhodnem Sredozemlju od koder je bila potrebna evakuacija ranjenih.
Usodni pok
novembra ob 8.12 je ladijsko osebje med zajtrkom presenetila silovita eksplozija, ki je za nekaj metrov premaknila trup ladje. Britannic je naletel na nemško morsko mino. Sunek je bil tako močan, da je pretrgal električne žice med jamborjema. Kapitan je nemudoma ukazal zapreti hidravlična varnostna vrata in se pripraviti na evakuacijo, vendar spuščanja čolnov še ni dovolil.
Najprej so se napolnili prvi štirje predelki, sledil je peti, saj je eksplozija poškodovala nekaj varnostnih vrat, ki jih ni bilo mogoče zapreti. Voda je poplavila kotlovnici št. 6 in 5. Kljub škodi bi moral Britannic udarec preživeti.
Na dno Egejskega morja zaradi medicinskih sester
Ladja bi morala ostati na površju, a je dobronamerno dejanje medicinskih sester imelo usodne posledice. Zaradi boljšega prezračevanja so na nižjih palubah pustile odprta okna, ki jih nihče ni zaprl. Varnostni ukrepi so tako postali neučinkoviti.
Kapitan Charles Alfred Bartlett ni želel prepustiti čezoceanke njeni usodi, zato se je odločil potapljajoči se parnik naperiti proti bližnjemu otoku Kea, kjer bi ga lahko naplavil na peščeno obalo. Sprva se je zdelo, da načrt uspeva, a je ladijsko osebje iz strahu, da bo evakuacija zaradi naraščajočega naklona postala nemogoča, začelo prehitro spuščati rešilne čolne.
Enega izmed njih je potegnilo v še delujoči ladijski propeler; umrlo je 30 ljudi.
Tik preden bi propeler zdrobil čoln, je iz njega skočila medicinska sestra Violet Jessop, ki je preživela že manjšo nesrečo R.M.S. Olympic in potop Titanica. Kapitan je kmalu spoznal, da Britannicu ni pomoči, in je ukazal ladjo ustaviti. Le 55 minut po eksploziji je Britannic zdrsnil pod valove.
Razbitina Britannica še danes leži na dnu Egejskega morja in je v veliko boljšem stanju kot Titanic. Potop do nje je mogoč, vendar le za strokovnjake.
