Ko danes govorimo o robotskih protezah, imamo pred očmi elegantne bionične roke, ki se odzivajo na misel, in noge, ki uporabniku omogočajo tek. Toda zgodba o tem, kako je človek prvič skušal nadomestiti izgubljeni del telesa s tehnologijo, je veliko starejša in tudi bolj človeška, kot si običajno predstavljamo. Gre za zgodbo o preživetju, iznajdljivosti in trdovratni želji, da se telo kljub poškodbam ponovno vključi v življenje.
Od lesa in železa do mehanike
Najstarejša znana funkcionalna proteza izvira iz antike. Tako imenovana capuanska noga, najdena v Italiji in datirana v 3. stoletje pr. n. št., je bila izdelana iz lesa, usnja in kovine. Čeprav še zdaleč ni bila »robotska« v sodobnem pomenu besede, je imela ključno lastnost: bila je mehanski pripomoček, zasnovan za hojo.
Že tu se pokaže bistvena ideja, ki ostaja enaka do danes, da proteza ni okras, temveč orodje za gibanje in samostojnost.
Pravi prelom se zgodi v 16. stoletju s francoskim kirurgom Ambroisem Paréjem, ki velja za očeta moderne protetike. Njegove umetne roke niso bile zgolj pasivni nadomestki.
Opremljene so bile z zapletenimi sistemi vzmeti, zobnikov in zaklopk, ki so omogočali premikanje prstov.
Uporabnik je lahko z zdravo roko sprožil mehanizem, ki je omogočil prijem, sicer preprost, a za tisti čas revolucionaren. Paréjeve proteze so bile prve, ki so jasno pokazale, da lahko mehanska konstrukcija posnema funkcijo človeškega uda.
Kdaj proteza postane »robotska«?
Če gledamo strogo tehnično, robota ne določa material, temveč sposobnost nadzorovanega gibanja.
Prve proteze, ki so se aktivno odzivale na uporabnikovo telo, so se pojavile v 20. stoletju. Po drugi svetovni vojni, ko je bilo amputacij izjemno veliko, se je začel pospešen razvoj aktivnih protez. Sprva so bile to mehanske roke, ki so se premikale s pomočjo jeklenic, pritrjenih na ramena ali prsni koš.
Gib trupa je povzročil gib umetne roke, šlo je za neposredno povezavo med telesom in strojem.
Pravi začetek »robotske« dobe pa predstavljajo mioelektrične proteze, razvite v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja. Te so prvič zaznavale električne signale v mišicah amputiranega uda. Ko je uporabnik napel mišico, je senzor zaznal signal in sprožil motor. To je bil zgodovinski trenutek: proteza ni več le sledila telesu, temveč je z njim komunicirala. Človek in stroj sta prvič tvorila funkcionalno celoto.
Tehnologija, ki vrača več kot gib
Pomembno je razumeti, da proteze nikoli niso pomenile le fizične pomoči.
Že zgodovinski viri kažejo, da so ljudje umetne ude dojemali kot vrnitev dostojanstva.
Vitez z železno roko, delavec z mehansko nogo ali sodobni uporabnik bionične proteze, vsi so s tem dobili možnost, da ponovno sodelujejo v družbi.
Današnje robotske proteze gredo še dlje. Nekatere omogočajo povratne informacije, občutek pritiska ali celo grob približek tipa. Raziskave na področju nevroprotetike kažejo, da se meja med človeškim telesom in tehnologijo vse bolj briše. A korenine tega razvoja segajo daleč nazaj, v čas, ko je nekdo iz lesa, usnja in kovine sestavil prvo mehansko nogo, ker ni hotel obupati nad hojo.
Starorimska domislica v sodobni preobleki
Prva robotska proteza ni bila iz titana, ni imela čipov in ni bila povezana z računalnikom. Bila je rezultat človeške potrebe po gibanju in neodvisnosti. Od antičnih mehanskih udov do današnjih bioničnih rok se ni spremenila temeljna ideja, da tehnologija služi življenju. Prav zato zgodovina protez ni le zgodovina strojev, temveč zgodovina človeške vztrajnosti in dokaz, da je meja med telesom in tehnologijo že stoletja prostor ustvarjalnosti, ne strahu.
