V nekdanji skupni državi, torej v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji (SFRJ), so na današnji dan obeleževali dan republike. Praznik je služil kot spomin na drugo zasedanje AVNOJ-a, ki je položilo temelje za gradnjo nove jugoslovanske države po drugi svetovni vojni. Prvič so ga praznovali leta 1945, o njegovi pomembnosti pa priča tudi podatek, da sta bila zanj namenjena dva dela prosta dneva.
To je tudi dan, ko marsikoga oblije občutek nostalgije – ali bolje rečeno jugonostalgije. S tem v mislih smo pripravili pet stvari, ki jih morda pogrešate iz starega sistema.
1. Občutek predvidljivosti in »normalnosti«
Ne moremo trditi, da je bila Jugoslavija država brez težav, tudi gospodarskih. To bi bilo zgrešeno. Vendar je jugoslovanski sistem ponujal nekaj, kar današnji čas – v zadnjih petnajstih letih smo izkusili že gospodarsko krizo, epidemijo in vojno na evropskih tleh, ki je sprožila nov val recesije – veliko težje zagotavlja: stabilnost in predvidljivost.
Po končani srednji šoli ali fakulteti je imel skoraj vsak zagotovljeno službo. Pot do stanovanja je bila bistveno lažja.
Izbira proizvodov sicer ni bila velika, a lakote ni bilo. Družba je bila manj razslojena kot danes. Obenem je obstajal še en pomemben indikator predvidljivosti: ker je bila na oblasti Partija oziroma Zveza komunistov, se povprečnemu državljanu ni bilo treba ukvarjati z vprašanji, kaj bo sprejela prihodnja vlada. Vedelo se je, kaj približno bo narejeno – tako v pozitivnem kot negativnem smislu.
2. Več skupnosti, manj individualizma
Ena večjih prednosti Jugoslavije je bila skrb za skupno dobro. Med najpomembnejše elemente tega so sodila velika blokovska dvorišča, namenjena druženju, sindikalni izleti in prenočišča, mladinske delovne brigade, sistem samoupravljanja ter predvsem več prostega časa.
3. Kultura, ki je povezovala
Jugoslovanska kultura – od filmov in festivala v Pulju do glasbe, televizije in humorja – je bila izjemno prodorna. Ne samo zaradi državnih investicij, ampak zato, ker je nastajala v prostoru, ki je združeval različne jezike, tradicije in občinstva.
Slovenci so bili v Jugoslaviji precej vplivni: od glasbe (Buldožer) do filma (Kavčič, Klopčič) in televizijskih oddaj.
Dan republike ni bil zgolj praznik, temveč tudi medijski dogodek – televizijske točke, otroške prireditve in partizanski filmi so ustvarjali občutek skupnosti in povezanosti.
Današnji slovenski medijski prostor je majhen, razdrobljen, večpomenski in brez enotne pripovedi. Večglasnost je dobrodošla, a občutek skupnosti, ki ga je nekoč ustvarjala široka kulturna scena, ostaja del kolektivnega spomina.
4. Družbena mobilnost, ki je ni več
V osemdesetih letih je bila družbena mobilnost – možnost, da nekdo z nižjim družbenim izhodiščem pride v srednji sloj – precej visoka.
Stanovanja so bila dosegljiva prek delovnih organizacij, študij je bil brezplačen, štipendije široke (zlasti kadrovske), priložnosti pa relativno dostopne.
To ne pomeni, da ni bilo neenakosti. Seveda so bile. A model, ki je spodbujal izobraževanje in dostop do stanovanj, je po razpadu države izginil.
Ko danes mladi razmišljajo o lastnem stanovanju ali redni zaposlitvi, hitro ugotovijo, da je tisto, kar so imeli njihovi starši, skoraj nedosegljivo. Prav zato se nostalgija najpogosteje pojavi ob primerjavi preteklosti in sedanjosti skozi prizmo možnosti, ne ideologije.
5. Praznik, ki je bil del koledarja otroštva
Za mnoge Slovence je dan republike najmočneje vtisnjen prav v otroški spomin.
V šolah so izdelovali simbolične aranžmaje, se učili recitacij in pripravljali prireditve. Še pomembneje pa je, da so se bližali prazniki: prosti dnevi, družinsko druženje, darila iz »paketov« delovnih organizacij in tisti specifični občutek topline, ki ga ima samo zimski čas otroštva.
V nostalgiji se prepletajo različne stvari: politična vsebina praznika zbledi, ostane pa občutek domačnosti, topline in ritma, ki ga danes pogosto pogrešamo. Zgodovinarji kolektivnega spomina opozarjajo, da nostalgija nikoli ni zares usmerjena v preteklost, temveč v to, kar smo bili mi v tej preteklosti – otroci, mladi, manj obremenjeni.
»V Jugoslaviji je bil vzpostavljen sistem vrednot, ki je na prvo mesto postavljal kolektiv, delovnost, učenje, poštenje, pomoč … Zaobljube v takratni pionirski zaprisegi so lahko še danes vzor današnjim izhodiščem vrednot, ki pa to več niso.« – izjava posameznika, ki je odraščal v Jugoslaviji med letoma 1971 in 1991
