V Sloveniji imamo rekordno nizko brezposelnost, hkrati pa je bil pred kratkim sprejet zakon, ki občutno zvišuje nadomestila za tiste, ki ostanejo brez dela. Situacija se na prvi pogled zdi protislovna, a je po besedah državnega sekretarja Ministrstva za delo, družino in enake možnosti Igorja Feketije, na mestu. V intervjuju je razkril, da ne gre za vlado odločitev, temveč za popravek anomalije, ki traja že več kot desetletje. Več v nadaljevanju.
Anomalija, ki je trajala 12 let
Mnogi menijo, da je dvig nadomestil povezan z nizko brezposelnostjo, a državni sekretar to odločno zanika. Razlog za spremembo leži v zakonu iz leta 2013, ki je v času krize zamrznil zgornjo mejo nadomestila na 892,5 EUR bruto. “Ko je bila ta meja sprejeta, je predstavljala 57 % povprečne plače; danes predstavlja manj kot 32 % povprečne plače,” pojasnjuje sogovornik.
“S tem ni možno dostojno preživeti in zavarovanje, za katero plačujejo vsi zaposleni, ne dosega svojega namena; ne dosega niti minimalnih življenjskih stroškov, ki so že za leto 2023 znašali 670 EUR mesečno.”
Odločitev za odpravo te zamrznitve je bila izpogajana s socialnimi partnerji in potrjena v Državnem zboru, kar pomeni, da ne gre za zgolj “vladno odločitev”, temveč za dogovor, ki podpira socialno varnost.
Višje nadomestilo ni podpiranje brezdelja
Eden najpogostejših očitkov je, da bodo višja nadomestila zmanjšala motivacijo za iskanje zaposlitve. Feketija ta mit razbija z več dejstvi. Najprej poudarja, da prejemanje nadomestila ni stvar izbire, ampak pravica, ki je strogo omejena. Prejme ga lahko le tisti, ki je službo izgubil brez lastne krivde in privolitve. Poleg tega je čas prejemanja nadomestila odvisen od dolžine delovne dobe.
“Pogosto slišana obtožba, da si ljudje želijo lenariti in prejemati nadomestilo za brezposelnost, je ne le brezčutna, temveč tudi v nasprotju z dejstvi in podatki.”
Kot ključne razloge za ohranjanje motivacije Feketija izpostavi: padajoče nadomestilo, napotovanje na prosta delovna mesta in omejeno trajanje pravice do nadomestila. Poleg tega se Slovenija v starostni skupini med 25 in 55 let ponaša z najvišjo stopnjo delovne aktivnosti v EU, kar kaže, da si slovenski delavci in delavke želijo delati.
Uvod delovne sile: Ali preveč pričakujemo od njih?
Pomanjkanje delovne sile je resen problem, ki ga podjetja rešujejo z uvozom kadra. Mnogi menijo, da je to državna strategija, a sogovornik opozarja: “Tu ne gre za strategijo države, temveč za prosto izbiro slovenskih lastnikov in upravljavcev podjetij.” Vloge za zaposlitev tujcev vlagajo delodajalci, ne država. Feketi poudari, da je s tem povezanih veliko izzivov, kot so vključevanje in zaščita pravic, saj so tuji delavci pogosto žrtve kršitev.
“Ne moremo pričakovati, da bodo osem ali pogosto žal tudi več ur garali, nato pa se samoiniciativno udeležili tečaja slovenščine in ga uspešno zaključili.”
Je stabilnost sklada ogrožena?
Feketija razblini tudi skrbi glede stabilnosti sklada za brezposelnost. Pojasni, da delavci prispevajo le za približno tretjino stroškov, preostalo se financira iz proračuna. Na vprašanje o fiskalni upravičenosti odgovori jasno: “Zvišanje nadomestil je popravek krivice, ki je trajala več kot desetletje.”
Starejši delavec – breme ali dodana vrednost?
Ministrstvo se zaveda, da je skupina starejših od 59 let težje zaposljiva, zato je sprejeta kombinacija ukrepov, ki vključujejo finančne spodbude, možnost krajšega delovnega časa in spremembe v obravnavi starejših na trgu dela. Feketija verjame, da se bo z vsemi naštetimi ukrepi in spremembo percepcije delodajalcev verjetnost zaposlitve starejših povečala.
“Predvsem delodajalci, pa tudi njihovi mlajši delavci, nanje ne smejo več gledati kot na ‘nekoga, ki čaka na upokojitev’, temveč kot ‘nekoga, ki z izkušnjami in znanjem predstavlja dodano vrednost‘.”
