Evropejci so po pandemiji COVID-19 v povprečju bogatejši, vendar se rast življenjskega standarda po celini močno razlikuje. Realni dohodek gospodinjstev, torej dohodek po davkih in ob upoštevanju inflacije, se je v Evropi od pandemije povečal za približno sedem odstotkov. A ta rast ni bila enakomerno porazdeljena: med vzhodom in severom Evrope se odpira vse večja vrzel.
Ponekod so se dohodki močno zvišali
Države vzhodne in srednje Evrope so v zadnjih petih letih beležile izrazito rast realnih dohodkov. Na Poljskem, Madžarskem, v Romuniji in na Hrvaškem so se realni dohodki gospodinjstev povečali za približno 15 do 20 odstotkov. Ključni razlog je hitro naraščanje plač, ki je prehitelo rast življenjskih stroškov in inflacijo.
Povsem drugačna je slika v severni Evropi. Na Švedskem, Finskem in Danskem je rast realnih dohodkov skoraj nična, saj so visoke cene in inflacija izničile učinke rasti plač. Tudi večja gospodarstva, kot sta Nemčija in Italija, so v tem obdobju beležila zelo skromno izboljšanje kupne moči prebivalstva.
Kaj pa Slovenija?
V Sloveniji se realni dohodek gospodinjstev prav tako povečuje, a bolj zmerno kot v nekaterih vzhodnoevropskih državah. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je povprečni razpoložljivi dohodek gospodinjstev na prebivalca v letu 2024 znašal 17 066 €, kar je 3,9 % več kot v letu prej. Pri tem so se dohodki povečali v vseh statističnih regijah, največ v Posavski (7,3 %) in Primorsko-notranjski (5,8 %), najnižji pa so še vedno v Pomurski regiji. Razlike med regijami ostajajo, čeprav razpršenost ostaja sorazmerno nizka. Podatki kažejo, da tudi v Sloveniji rast dohodkov spremlja različen ritem v različnih delih države.
Koliko si lahko ljudje dejansko privoščijo?
Kot poudarjajo podatki Eurostata, je realni dohodek gospodinjstev kazalnik, ki najbolje pokaže, koliko si ljudje dejansko lahko privoščijo. V tretjem četrtletju leta 2025 se je realni dohodek na prebivalca v evrskem območju povečal za 0,1 odstotka, v Evropski uniji pa za 0,2 odstotka. K rasti so največ prispevali višji prejemki iz dela in socialni transferji, medtem ko so davki in socialni prispevki imeli negativen vpliv.
Kljub hitrejši rasti na vzhodu pa razlike v absolutni kupni moči ostajajo velike. Prebivalci Luksemburga in Nemčije imajo še vedno najvišje razpoložljive dohodke v Evropi, njihova kupna moč je skoraj petkrat večja kot v Bolgariji. Razlika ni torej le v hitrosti rasti, temveč tudi v velikosti »porcij«, s katerimi razpolagajo posamezna gospodinjstva.
Ta razkorak ponazarja tudi tako imenovani »indeks avokada«, ki meri, koliko si lahko posameznik privošči z eno uro dela. Medtem ko lahko v Luksemburgu urna postavka brez težav pokrije razkošen obrok, v Bolgariji zadošča le za osnovno porabo.
Podatki tako kažejo, da Evropa sicer bogati, a ne enako za vse. Vzhod dohiteva zahod, sever pa se vse pogosteje sooča z vprašanjem, kako ohraniti življenjski standard v času visokih cen in počasne rasti realnih dohodkov.
