Če zakon pravi, da ima vsak otrok pravico do prilagoditev, zakaj se nekateri starši še vedno borijo, da jih šole upoštevajo?
Neupoštevanje pravic otrok s posebnimi potrebami
Zakon je jasen: šola mora zagotoviti prilagoditve, določene v odločbi o usmeritvi, ki jo na predlog staršev in strokovnega mnenja izda Zavod RS za šolstvo. V teoriji to pomeni dodatno pomoč, prilagojene metode poučevanja, napovedano preverjanje znanja. V praksi pa pot od odločbe do učilnice ni vedno ravna.
Dejstvo je, da se v primerjavi s prejšnjimi leti število otrok s posebnimi potrebami povečuje. Izobraževalni sistem se je moral temu primerno tudi prilagoditi, vendar pogosto prihaja do kršitev tako imenovanih odločb, ki jih imajo otroci s primanjkljaji na določenih področjih.
Primer kršitve
Varuh človekovih pravic Republike Slovenije (Varuh) je prejel pobudo, v kateri je bilo izpostavljeno, da ima otrok v osnovni šoli težave pri uveljavljanju svojih pravic. Eden od učiteljev ga je namreč pogosto nenapovedano preverjal, čeprav je v njegovem Individualiziranem programu določeno, da morajo biti preverjanja znanja napovedana in dogovorjena. Šola je proti otroku vzgojno delovala, pri čemer starši niso prejeli pojasnila, kaj naj bi otrok storil narobe oziroma katera pravila naj bi kršil. V postopku vzgojnega ukrepanja pa ni sodelovala komisija, ki bi po Pravilih hišnega reda OŠ morala presoditi ustreznost postopka in izbiro vzgojnega ukrepa za učence s posebnimi potrebami. Pobudnik je poskušal obe težavi rešiti znotraj šole, vendar brez uspeha, prav tako pa ni dosegel rešitve niti s prijavo na Inšpektorat RS za šolstvo (IRSŠ).
Kaj odgovarjajo na Inšpektoratu za šolstvo?
Ne beležimo statističnih podatkov v primerih kršitev neupoštevanja izdelanih individualiziranih programih. V teku je revizija dela inšpekcijskega postopka in ponovni nadzor šole v tem okviru.
Sporočajo še, da je v šolskem letu 2024/2025 odločbo o usmerjanju imelo 22.512 učencev, ki obiskujejo različne VIZ programe v osnovnih šolah ter v osnovnih šolah s prilagojenim programom, prav tako pa tudi v zavodih za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami. Od tega je 16.220 osnovnošolcev imelo odločbo s pravico do pomoči pri premagovanju primanjkljajev, ki jo izvajajo strokovni delavci – ti so, po besedah inšpektorata, razni socialni pedagogi, psihologi, logopedi in drugi.
Ure te pomoči so sistemizirane. Glede na zakonsko opredeljene normative je 1.523 rednih zaposlitev, s tem da ti strokovni delavci lahko v deležu zaposlitve opravljajo tudi druga dela in ne izvajajo izključno samo pomoči za premagovanje primanjkljajev.
Od 16.220 učencev, ki obiskujejo izobraževalni program osnovne šole, ima 8.473 učencev poleg pravice do pomoči pri premagovanju primanjkljajev tudi pravico do učne pomoči, ki jo izvajajo učitelji šole. Ure učne pomoči v trenutnem sistemu niso sistemizirane, kar pomeni, da jih učitelji šole izvajajo poleg svojega rednega delovnega obsega in so za opravljene ure plačani posebej, podobno kot za opravljene ure interesne dejavnosti.
Zaključujejo še, da bodo “… spremembe na tem področju sprejete v okviru Novele Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, ki je v postopku javne razprave in bo v fazi sprejemanja do konca leta 2025.”
Kako šola oblikuje podporo
Za uspešno vključevanje otrok s posebnimi potrebami v vzgojno-izobraževalni proces so potrebni prilagojeni programi ter različne oblike in načini pomoči. Ti otroci do njih dostopajo z odločbo o usmeritvi. Kot primer lahko navedemo poseben program – ta je namenjen otrokom z motnjami v duševnem razvoju, posebnost programa je med drugim to, da ocen tukaj ni. Traja 9 let, kasneje se lahko podaljša. Ti učenci vse življenje potrebujejo različne stopnje pomoči, saj motnja v duševnem razvoju traja od rojstva do smrti.
Strokovna skupina na šoli na podlagi odločbe o usmeritvi lahko pripravi individualiziran program za otroka, v katerem določi cilje, način in oblike dela ter organizacijo dodatne strokovne pomoči. Program vključuje strategije vključevanja otroka s posebnimi potrebami v skupino, posebne prilagoditve pri pouku, preverjanju znanja in napredovanju, uporabo prilagojene tehnologije, fizično pomoč, tolmačenje v slovenskem znakovnem jeziku, prehajanje med programi ter razvoj spretnosti za samostojno življenje.
Kaj določa zakonodaja?
Zakonodaja med drugim v 12. členu Zakona o osnovni šoli določa, da so učenci s posebnimi potrebami učenci, ki potrebujejo prilagojeno izvajanje programov osnovne šole z dodatno strokovno pomočjo ali prilagojene programe osnovne šole oziroma posebni program vzgoje in izobraževanja. Ti učenci so glede na vrsto in stopnjo primanjkljaja, ovire oziroma motnje opredeljeni v zakonu, ki ureja usmerjanje otrok s posebnimi potrebami.
Med te učence sodijo otroci z motnjami v duševnem razvoju, slepi in slabovidni otroci oziroma otroci z okvaro vidne funkcije, gluhi in naglušni otroci, otroci z govorno-jezikovnimi motnjami, gibalno ovirani otroci, dolgotrajno bolni otroci, otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja, otroci z avtističnimi motnjami ter otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami.
Na koncu ostaja vprašanje: ali prilagoditveni programi v naših šolah res odpirajo vrata enakim možnostim – ali pa ostajajo le lepo zapisan načrt? Odgovor bo očiten šele, ko bo vsaka odločba pomenila tudi dejansko spremembo v razredu – ne le na papirju, ampak v vsakdanjem življenju otrok.
