V času, ko podobe nastajajo z enim dotikom zaslona in izginejo prav tako hitro, kot se pojavijo, se del mlade generacije ustvarjalcev zavestno obrača v drugo smer. Stran od filtrov, algoritmov in brezhibne digitalne estetike in nazaj k počasnosti, materialu in ročni sledi. Želja po pristnosti, neposrednem stiku z emulzijo, papirjem in svetlobo ter tiha nostalgija po otipljivem procesu postajajo temelj njihove umetniške poti. Vsak posnetek na filmu nosi odtis človeške roke: nepopoln, neponovljiv in zato resničen.
Svet digitalne popolnosti
Ta premik ni zgolj modni val, temveč kulturni odziv generacije, ki je odrasla z Instagram filtri in neskončno možnostjo popravkov. V svetu digitalne popolnosti se pojavlja nova lakota po avtentičnosti. Mlad umetnik, ki stoji v temnici in opazuje, kako se podoba počasi razkriva na fotografskem papirju, ne ustvarja le slike, temveč ustvarja odnos do časa, do napake in samega sebe. Proces postaja enako pomemben kot končni rezultat.
Analogna umetnost tako znova pridobiva pomen. Film se ponovno proizvaja, delavnice so zapolnjene, temnice pa dobivajo nove uporabnike. Razlogi so jasni: digitalna preobremenjenost, odpor do hipne potrošnje podob in iskanje izkušnje, v kateri ni gumba »izbriši«. Fizični medij zahteva potrpežljivost, disciplino in zavestno odločitev. Vsaka napaka postane del zgodbe, vsaka sled kemije ali čopiča dokaz prisotnosti.
O tem vračanju k analognemu, o tišini temnice in o tem, zakaj počasnost danes pomeni upor, smo se pogovarjali z mlado fotografinjo in študentko Tino Jerot, ki se je v zadnjih letih poglobljeno posvetila analogni fotografiji.
1. Kaj vas je osebno pritegnilo k analogni fotografiji/klasičnemu mediju v svetu digitalnih orodij?
Pritegnil me je predvsem sam način uporabe fotoaparata. Všeč mi je sam proces, da pritisneš sprožilec, nato pa moraš vsakič ponovno naviti film. To je zame zelo avtentično in pristno. Vsak kader in vsak kot sta pomembna, saj nimaš možnosti, da bi si sliko ogledala takoj. Moraš razmišljati, načrtovati in uporabljati svoje znanje.
Pri digitalni fotografiji imaš možnost, da sliko preveriš takoj, pri analognem pa moraš ujeti trenutek, ne da bi vedel, kakšen bo rezultat, dokler film ni razvit. Ta pristnost me resnično navdušuje, saj pri vsakem posnetku premišljuješ, kaj počneš, in se izražajo tvoje dejanske sposobnosti fotografiranja.
2. Katera čustva ali občutja po vašem mnenju analogni proces zbuja – ki jih digitalna ne more?
Ne vem če ravno specifična čustva. Kako naj to opišem? Počutiš se bolj kot človek.
3. Je vaš povratek k tradicionalnim tehnikam povezan s tem, kar imenujete ‘avtentičnost’? Kako to definirate?
Definitivno. Vsak umetniški izraz prikaže nekaj avtentičnega, vendar se sama najbolj povežem s tem načinom ustvarjanja. Zame avtentičnost pomeni, da delo nosi “dušo” Da se, takrat, ko razmišljaš o ideji, ki jo želiš ujeti, in to resnično pokaže skozi fotografijo.
Skozi analogno fotografijo lahko svoje misli in čustva izrazim na način, kot ga z besedami ne morem. V tem delu sem najbolj začutila, kako se lahko avtentičnost izrazi z vsakim posnetekom nosi mojo idejo in pristnost.
4. Kako gledate na nenavaden paradoks: digitalni mediji spodbujajo trend vračanja k analogiji?
Zame to ni paradoks. Analogna fotografija je tisto, kar želim ustvarjati, in če je trend na internetu zgolj inspiracija, je to super. Problem nastane, če nekdo dela analogno samo zato, da bi izpadel “cool”, takrat to izgubi svoj čar. Pristnost izgine, če je motiv le slediti trendom, ne pa resnična želja po ustvarjanju.
5. Kako se je vaš umetniški proces spremenil, odkar delate z analognimi materiali?
Za vsako fotografijo si zdaj vzamem več časa. Ker imam omejeno število posnetkov, jih želim izkoristiti najbolje. Slikam bolj premišljeno in moram imeti več tehničnega znanja.
Proces razvijanja filma je veliko bolj ključen, ko je slika razvita, jo skoraj ne moreš več obdelovati. Pri digitalni fotografiji lahko RAW datoteko kasneje obdeluješ, spreminjaš svetlobo ali barve, medtem ko pri analognem posnetku lahko popraviš le izrez ali svetlobo. To ustvarja občutek odgovornosti in osredotočenosti pri vsakem posnetku.
6. Katere izzive ste morali premagati pri učenju ali delu z analognimi tehnikami?
Največji izziv je bilo navijanje filma na spiralo. Postopek je težak, ker se ga izvaja v popolni temi, v temnici. Treba je pravilno začeti film, ga postaviti v režo in ga zviti na spiralo.
Paziti je treba tudi na čas razvijanja in temperaturo vode, saj kemikalije reagirajo različno. Napačen korak lahko uniči posnetek ali celo prepreči, da se film razvije. To je res zahtevno, vendar tudi zelo poučno in nagrajujoče.
7. Kako vaš občutek prisotnosti v trenutku vpliva na končni umetniški izdelek?
S tem se veliko bolj čustveno navežem na svojo fotografijo in z večjim veseljem to delim z ljudmi. Na to delo sem veliko bolj ponosna. V njem vidim ves moj trud in želje in mišljenje in dobivam več inspiracije iz svojih lastnih del. Zdi se mi, da to tudi ljudje opazijo. Res se občuti na fotografijah. Zame je dobra slika tista ko ti res vzbudi neke občutka in vprašanja in misli. Zdi se mi, da se to res najbolj pokaže v trenutku pristnosti.
8. Ali menite, da je trend vračanja k tradicionalnemu ustvarjanju običajna ‘modna muha’ ali globlji kulturni premik? Zakaj?
Zdi se mi da je globlji kulturni premik. Ob naraščanju UI in umetno generiranih slik se mi zdi, da toliko bolj ljudje ne želijo tega. Temveč hočejo pokazati nekaj bolj resničnega in pristnega. Vendar dvomim, da bo ostalo tako popularno, kakor je zdaj. Moč UI postaja zmerom večja in se s tem tudi sproti pozabljajo tradicionalni načini fotografiranja.
Zato se mi zdi, da je pomembno, da učimo tudi mlado generacijo, da jim pokažemo tradicionalne načine umetnosti. Če ne drugega, da saj vedo o njih.
Upam da ni modna muha. Haha.
