Guglielmo Marconi: mož, ki je v eter poslal prvo seme sodobnega sveta
V svetu, kjer so radijski valovi postali tako vsakdanji kot zrak, ki ga dihamo, je težko doumeti, kako drzna in nenavadna je bila pot do prvega brezžičnega signala. Ko danes odpremo radio ali poslušamo podkast prek Wi-Fija, je v ozadju stoletna zgodba, ki se začne pri izumitelju, v katerem so se prepletali trma, genialnost in občutek za tehnološke priložnosti: Guglielmu Marconiju.
Mladenič, ki ni verjel v meje
Marconi, rojen leta 1874 v Bologni, ni bil šolski primer znanstvenega čudežnega dečka. Najprej je bil predvsem radoveden opazovalec. Sodobniki so ga opisovali kot zadržanega, a izredno predanega. Dolge ure je prebival ob člankih o Maxwellovi teoriji elektromagnetnih valov, ki je veljala za eno najzahtevnejših področij fizike. Marconi se ni ustrašil težavnosti.
Začel je razmišljati, kako bi teorijo spremenil v praktične poskuse, in na domačem dvorišču iz žic, baterij in preprostih navitij začel sestavljati prve modele za prenos signala.
V Italiji poznega 19. stoletja je bila elektrotehnika še nerazvito področje, formalni znanstveni krogi pa so pogosto gledali z nezaupanjem na samouke. Ko je pri enaindvajsetih poskušal predstaviti prve rezultate, italijanska poštna in telegrafska služba njegove ideje ni bila pripravljena sprejeti.
Na ministrstvu so mu celo priporočili, naj se raje posveti poklicu, ki bo prinesel stabilno zaposlitev.
Angleška vrata v svet
Marconi ni obupal. Veliko mu je pomagala mati Annie Jameson, Irka, ki je mladeniču omogočila dostop do Velike Britanije, takrat vodilnega središča tehnološkega razvoja. V Londonu je hitro našel ugledne somišljenike.
Leta 1896 je vložil prvi patent, ki je opisoval sistem brezžičnega telegrafa.
Britanski poštni urad je prepoznal potencial nove tehnologije. Marconi je kmalu javno demonstriral prenos signala na razdalji nekaj sto metrov, potem nekaj kilometrov in nato že čez Rokavski preliv. Časopisi so o njegovih poskusih poročali z veliko pozornosti. Nekateri so bili navdušeni, drugi skeptični. Marconi pa je že takrat vztrajno ponavljal, da je mogoče poslati sporočilo tako daleč, kot se širijo radijski valovi.
Atlantik in trenutek, ki je razdelil znanstveni svet
Leta 1901 je izvedel najbolj znamenit poskus v svojem življenju. Iz Cornwalla je poslal signal, ki je vseboval tri pike Morsejevega črkopisa. Na drugi strani Atlantika, v mestu St. John’s na Novi Fundlandiji, je Marconi poročal o sprejemu signala na zelo preprosti opremi. Sprejem ni bil ponovljen in številni strokovnjaki so dvomili v zanesljivost rezultata, vendar je poskus sprožil svetovno razpravo. Do tedaj je med fiziki prevladovalo prepričanje, da se elektromagnetni valovi širijo le naravnost in zato ne morejo prečkati krivine Zemlje.
Šele pozneje so znanstveniki razumeli, da se del radijskih valov odbija od ionosfere, kar omogoča prenos čez velike razdalje.
Marconijev poskus je postal simbol vztrajnosti, ki premika meje tehnološke domišljije.
Rešena življenja na odprtem morju
Marconijeva tehnologija ni prinašala le znanstvenih prebojev, temveč je kmalu dobila tudi ključno varnostno vlogo. Ko je Titanic leta 1912 trčil v ledeno goro, je radijska postaja podjetja Marconi Company oddala SOS signal, ki je do reševalne ladje Carpathia prišel dovolj hitro, da so rešili več kot sedemsto ljudi.
Brez brezžičnega telegrafa bi bilo število preživelih bistveno manjše.
Pomorske družbe so po nesreči začele bolje razumeti, kako dragoceni so stalno delujoči oddajniki. Ena od tragičnih okoliščin brodoloma je bila, da se ladja Californian, ki je bila najbližja Titanicu, ni odzvala na klice v sili, saj njen radijski operater takrat ni poslušal sprejemnika.
Marconijevi operaterji in duh zgodnjega dvajsetega stoletja
Med javnostjo so se razširile zgodbe o skoraj junaškem delu ladijskih operaterjev, ki so s hitrim reagiranjem in znanjem reševali kritične situacije. Pogosto jih opisujejo kot predhodnike današnjih računalniških strokovnjakov, ker so znali delati v izjemnih razmerah in vzdrževati omejeno in občutljivo opremo. Čeprav nekateri miti o Titanicu nimajo trdnih zgodovinskih temeljev, ostaja dejstvo, da je Marconijeva mreža operaterjev igrala ključno vlogo pri razvoju pomorske varnosti.
Nobelovec, raziskovalec in diplomat
Marconi je leta 1909 skupaj s Karlom Ferdinandom Braunom prejel Nobelovo nagrado za fiziko. Uspeha ni razumel kot zaključka kariere. Na raziskovalni ladji Elettra je v dvajsetih letih izvajal poskuse s kratkimi valovi, usmerjenimi antenami in bolj učinkovitimi radijskimi postajami.
Ladja je bila večkrat zasidrana v Trstu, kjer je Marconi preživel del svojih zadnjih let.
V zadnjem obdobju življenja je postal tudi vpliven javni intelektualec. Italijanska vlada ga je zaradi ugleda pogosto pošiljala na mednarodna srečanja, kjer je nastopal kot znanstveni poslanec.
Njegove povezave s fašističnim režimom so danes predmet kritične presoje, vendar ne zmanjšujejo njegovega znanstvenega pomena.
Zapuščina, ki je večja od enega izuma
Ko je Guglielmo Marconi leta 1937 umrl v Rimu, so radijske postaje po vsem svetu za dve minuti utihnile. To je bila simbolna gesta v čast človeku, ki je omogočil nastanek globalne komunikacijske mreže. Njegovi poskusi so postavili temelje tehnologij, brez katerih si sodobnega sveta ne moremo predstavljati: od radia in televizije do mobilnih telefonov, satelitov in interneta.
Marconi je verjel v nekaj, kar je ljudem njegovega časa delovalo neverjetno in skoraj nedoumljivo. Zaradi njegove vztrajnosti ter igrivosti ob delu z žicami, antenami in iskrišči se je začelo obdobje, v katerem razdalje ne določajo več meja med ljudmi.
