Prvi januar 1958 je eden izmed najpomembnejših datumov v sodobni evropski zgodovini, saj je na ta dan začela veljati Evropska gospodarska skupnost (EGS), neposredna predhodnica današnje Evropske unije. Čeprav ustanovitev EGS ni bila pospremljena z večjimi javnimi slovesnostmi, je pomenila začetek dolgoročnega procesa evropskega povezovanja, ki je v naslednjih desetletjih bistveno zaznamoval politični in gospodarski razvoj stare celine.
Razdejana Evropa je ustvarila potrebo po sodelovanju
Po drugi svetovni vojni je bila Evropa gospodarsko izčrpana in politično nestabilna.
Še posebej problematični so bili odnosi med Francijo in Nemčijo, ki sta bili v prvi polovici 20. stoletja vpleteni v več krvavih konfliktov.
V povojnem obdobju je zato postopoma dozorelo spoznanje, da trajnega miru ni mogoče doseči zgolj z diplomatskimi sporazumi, temveč z dejanskim gospodarskim prepletanjem držav.
Pomemben korak v tej smeri je predstavljala Schumanova deklaracija iz leta 1950, ki je predlagala skupno upravljanje proizvodnje premoga in jekla. Iz te pobude je leta 1952 nastala Evropska skupnost za premog in jeklo (ESPJ), ki je povezala šest zahodnoevropskih držav. Njen uspeh je dokazal, da je nadnacionalno sodelovanje izvedljivo in politično sprejemljivo.
Rimska pogodba – pravni temelj EGS
Na podlagi pozitivnih izkušenj ESPJ so se iste države odločile za širši korak. 25. marca 1957 so v Rimu podpisale Pogodbo o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti, znano kot Rimska pogodba. Skupaj s pogodbo o Euratomu je začela veljati 1. januarja 1958, s čimer je EGS tudi formalno zaživela.
V središču pogodbe je bila ideja skupnega trga, ki naj bi omogočil prost pretok blaga, storitev, kapitala in delovne sile.
Ta cilj je pomenil pomemben odmik od dotedanjih protekcionističnih praks in jasno usmeritev v gospodarsko integracijo kot temelj politične stabilnosti.
Skupni trg kot zagotovilo miru in sodelovanja
Vzpostavitev skupnega trga je v praksi pomenila postopno odpravo carin in trgovinskih omejitev med državami članicami. To je spodbudilo rast trgovine, povečalo konkurenčnost podjetij in okrepilo specializacijo gospodarstev. Hkrati je bila uvedena skupna zunanja carinska tarifa, s katero so članice EGS nastopale enotno do tretjih držav.
Poleg tega je EGS začela razvijati skupne politike na izbranih področjih, predvsem v kmetijstvu, prometu in konkurenčni politiki. Čeprav so se interesi posameznih držav pogosto razlikovali, je prav potreba po usklajevanju prispevala k tesnejšemu političnemu sodelovanju.
Institucije in nadnacionalni značaj skupnosti
Pomembna značilnost EGS je bila vzpostavitev skupnih institucij.
Evropska komisija je delovala kot varuh skupnega interesa, Svet ministrov je predstavljal države članice, parlamentarna skupščina pa je postopoma pridobivala večji politični pomen.
Posebno vlogo je imelo Sodišče Evropskih skupnosti, ki je utrdilo načelo nadrejenosti skupnostnega prava nad nacionalnim.
S tem je EGS prerasla okvir klasične mednarodne organizacije in postala nov tip politične skupnosti, ki je temeljila na skupnih pravilih in institucijah.
Od EGS do Evropske unije
V šestdesetih letih je EGS dosegla vidne uspehe. Do leta 1968 so bile notranje carine v celoti odpravljene, gospodarska rast pa je okrepila zanimanje drugih držav za pristop.
Postopne širitve in poglabljanje sodelovanja so privedle do oblikovanja Evropskih skupnosti, iz katerih je leta 1993 nastala Evropska unija.
Čeprav se je EU kasneje razširila na številna nova področja, ostaja skupni trg neposredna dediščina EGS.
